Švicarski granit

Pretekli teden smo se Tomi, Tosja,Tatjana in moja malenkost, potepali po deželi Rikole. Sicer smo plane morali sproti prilagajati, saj vreme nam ni bilo najbolj naklonjeno. Tako smo že prvi dan zavili na Furkapass, saj je pogled proti zahodu bil jasnejši in obetalo je več sonca. Po dolgi in dokaj naporni vožnji iz Slovenije in nočnemu neprostovoljnemu hazardiranju z vinjeto, sva na 2400 metrih avto kavalirsko odstopila nežnejšemu spolu in v rosni noči dočakala jutro.

Naslednji dan smo napadli SV stene Velikega Furkahorna, kjer se na terasah razprostira veliko sektorjev z navrtanimi smermi različnih težavnosti. Namen smo imeli, da jih preplezamo več in se tako povzpemo do vršnega grebena gore. Plan sem moral že po dveh raztežajih opustiti, saj se mi je nepričakovano izmuznil iz rok, se takoj razletel in odbijjoč se od stene pritaval 90 metrov niže do vznožja. Ni mi preostalo drugega, kot da odabzajlam dol in vsaj poskušam najti SIM kartico. Za telefon sem itak vedel, da je odbila njegova zadnja melodija. A glej ga zlomka, telefon je padec preživel in to brez večjih prask.

Vreme je nakazalo, da bo zdržalo še ravno za en raztežaj v sosednjem sektorju. Zapodim se v platasto smer, v kateri so se sprva dokaj gosti svedrovci više zreducirali 6-8 metrov vsaksebi, kar je stvar še dodatno začinilo. Zelo. :)

Po dnevu namenjeno kulturi in turizmu, se zapeljemo v dolino Bregaglie, od koder smo polno naloženi (Čehi pač) do koče Sciore potrebovali 2,5 ure. Koča predstavlja idealno izhodišče za okoliške plezalne turce, od katerih je najbolj znan "Likalnik". Vreme je bilo zelo nestanovitno, zato nekaj malega pofrikamo po okoliških balvanih vse dokler nas ploha ni pregnala pod previs.

Naslednje jutro poskusimo z Likalnikom, ki pa se še ni odcedil (včasih ni fajn biti preveč zgoden). Plezanje v mokrem in spolzken ni ravno estetsko, še manj pa varno, zato sem od smeri že po nekaj metrih prvega raztežaja dvignil roke in zatrmaril, čeprav mi je Tomi s štanta zatrjeval, da smer naprej zgleda suha... Pa kdaj drugič.

Za (slabo) uteho se na prelaz Cacciabella povzpnemo po zračni zavarovani poti, nazajgrede se ustavimo še pri mini jezeru in uživamo v fantastičnih kulisah in gurmanskih specialitetah a la carte.

Na dan odhoda si zjutraj privoščimo eno kratko smer v Fort da Sciora in tako zaokrožimo raziskovalni izlet, katerega bo potrebno kar hitro ponoviti.

Komentarji

comments powered by Disqus
Oceni sliko:
Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...