Še v trdi temi smo v Planici šteli avtomobile in ugotavljali ali so tam še od prejšnjega dne, ali je res pred nami takšen nočno - jutranji naval hribovcev.
S Slavko in Valentino smo si še malo dremavi nataknili smuči in na poti proti koči se je počasi le zdanilo. Nenadoma sem ves presenečen ugotovil, da iz meha ne iztisnem niti kapljice; hja očitno je ves moj čaj ostal v avtu. Z oskrbo v koči si žal nisem mogel pomagati, ker še niso kazali znakov življenja.
Tako sem odžiral požirke Slavki in Valentini.
Vsi skupaj smo po šestih urah hoje vendarale uspešno osvojili vrh Jalovca. K sreči smo imeli kremo za sonce s seboj le za balast. Zoprn severozahodnik nas je iz vrha prav hitro prepodil in ne samo nas tri. Jalovec smo osvajali po direktni zimski smeri, sestopali pa po letni poti. Da sta Slavka in Valentina na sedlu sploh vstopili v nekoliko ledeno direktno grapco je bilo sprva potrebenega kar nekaj prepričevanja. No že po nekaj metrih pa sta obe uživali v matenju snega in ledu. V sestopu pa se je naredila kar kolona vseh, ki smo v vetru hitro zapuščali vrh. Za popestritev pa sta nas dva naša zahodna soseda še tuširala z ledenimi projektili. Naše stopinje v snegu jima očitno niso bile dovolj globoke in sta nad nami v trdi skorji kopala vzporedno traso.
Po sestopu nazaj na sedlo sva s Slavko odsmučala ozebnik, ki je odlično zalit in v spodnjih dveh tretjinah je smučanje pravi užitek. Valentina pa se je peš spustila do smuči, ki jih je pustila pod najhujšo strmino, saj prvič rajši ni tvegala spusta na smučeh. Ker smo že nekaj ur nazaj polizali zadnje kaplice iz termovke se, kljub nekoliko pekočim nogam, do koče praktično nismo ustavljali. Tam so nas seveda takoj odrešili... ja suha usta so pa res nadloga :)
