Večkrat sem slišal, da je mladino "potrebno spravit iz ulic". Kot za vsako stvar je tudi za to možnih več pristopov. Tako je na primer prijatelj iz šavrinskih gričkov sestavil motiviral mladino, da so v orkestru pridno vadili in ravno včeraj praznovali desetletnico obstoja z koncertom v Portorožu.
So pa tudi junci (beri: taki z že kakšno "smejalno gubico"), ki v iskanju samega sebe odkrivajo vsakič nove interese. Tako sem se konec prejšnjega leta začel učiti veščin turnega smuka. Vse se je začelo neko sredo v kavarni Žabec. Spomnim se lepih slik in uvodnega govora oz. stavka "za turno smuko ni potrebno znati dobro smučati". Sledile so dodatne slike in omenjen stavek se je spremenil v "priporočljivo je dobro znati smučati". Do konca predavanja so se starešine le poenotile in omenjeni stavek se je preoblikoval v "za turno smuko je potrebno dobro predznanje alpskega smučanja". Tu se je tudi pojavil prvi dvom oz. vprašanje in sicer "kaj pomeni dobro znanje smučanja" ...
Naslednjih nekaj tednov smo tečajniki požirali znanje Anžeta Č., Jake O., Janija Š. in Boštjana V. o turno smučarski opremi, o snežinkah, o plazovni nevarnosti, izbiri primerne ture, itn.
... In zgodil se je Vršič - občni zbor in moj prvi "peš" izlet (no ja, s smučmi) na 2.000 m nadmorske višine. Vzpon je bil enostaven, spust pa ... hmmm ... recimo, da neka nova izkušnja.
Kakšen teden kasneje nas je pot odvedla na Jezersko kjer nas je Davo K. sprejel in nesebično z nami delil njegove bogate izkušnje in življenjska spoznanja. V spominu mi je ostal Davov komentar na prizor smučanja iz osem tisočaka iz filma Skiing 7 Summits, da pri smučanju na tako visoki nadmorski višini te že nekaj zavojev tako utrudi, da se moraš ustavit in malček odpočit.
Predavanje Iztoka T. o nevarnostih oz. reševanju v gorah nam je (vsaj meni je) še dodatno usidralo zavest, da je gore (in sploh naravo) potrebno spoštovati in NE podcenjevati.
Sledilo je še predavanje Vikija G., ki mi je dalo kup idej za prihodnje dopuste oz. poti.
V februarju je sledila moja naslednja velika preizkušnja – dvodnevna tura na Okrešelj. Tu sem prvič preizkusil spanje v bivaku oz. snežni luknji in smučarski obrat s preskokom ... uhhh ... a še nisem vedel kaj me še čaka. Namreč moj tihi cilj je bil osvojitev tri tisočaka. Tako sem v prihodnjih tednih pridno krepil telo in um na smučarskih turah, pol maratonih, duatlonih, plavanju in tudi velikonočnem prenažiranju.
Po večkratnem premeščanju je tako le napočil čas za Großglockner ...
... Priprava opreme je spet trajala do polnoči, slabe tri ure spanja in start ob 15 čez tri. Na dogovorjeno lokacijo v Lj sem uspel priti celo nekaj minut pred dogovorjeno uro. Tako sem si zapel: "Danes bo dober dan, to sem začutil že zjutraj ... :)". Štirje smo se zbasali v en avto in odrinili proti Avstriji kjer smo se ob osmih dobili še z ostalimi.
Sledil je vzpon do koče na Stüdlhütte kjer smo pustili odvečno opremo in nadaljevali pot proti ledeniku. Po dodatne pol ure vzpona je napočil čas ... čas krsta. Jah, zgleda, da veterani, ne glede iz katerega področja, radi izkoristijo razne markantne dosežke za potrjevanje svoje samozavesti. Tako sem moral ob Neptunovem krstu pit zvarek raznih alkoholov, morske vode in ne vem še česa vsega, ob prvem jadranju sem moral pit "sveto vodico", ... Na srečo nisem čez ekvator plul, temveč letel, sicer bi me, kot pomorščaka, "veterani" prebutali. Se pa popolnoma strinjam, da sem na prehodu meje 3.000 m.n.v. jih dobil nekaj z vozlom čez rit. Verjamem, da je to bilo vse v poučne namene – verjetno razlaga zakaj se uporablja osmica namesto navadnega vozla :)
Po predavanju o nevarnostih na ledenikih ter kako se obvarujemo pred nevšečnostim, smo se navezali in zarili smučino v večni sneg in led ogromnih plank ledu zalitih s snegom, zgoraj nebo in sonce, okoli tišina, mir, vmes pa mi – ČUDOVIT OBČUTEK!!!
Po povratku v kočo smo se predali užitkom – čakala nas je večerja kot jo dobiš le v izbranih restavracijah v dolini. Dejansko si je težko predstavljat takšno postrežbo, tako nasmejane ljudi, tako dobro hrano, itd. Kaj takega sem doživel le v boljših hotelih po svetu. A tu je imelo to posebno vrednost – šlo je za gorsko kočo na 2.802 metrih!
Po večerji mi je prijazna farmacevtka oskrbela višinsko bolezen z dvema aspirinoma. Glavobol je hitro minil a prav tako hitro sem začel trosit neumnosti. Ura je odbila deseto in utrujenost se mi je prelila v žile. Sotrpinka mi je še razložila pomen sanj v visokogorju in odšel sem spat.
Zjutraj smo se vsi zbrali pri zajtrku, počakali, da se megla malenkost dvigne in spet odšli proti ledeniku. Vremenske razmere niso bile najboljše, vseeno pa sem pririnil do ca. 3.400 m.n.v. Tu sem počakal ostale tovariše iz moje naveze, nato pa smo se vsi skupaj odpravili v dolino.
S to turo je konec turnega smučanja za to sezono. Oblačila sem že opravil in obesil, še smuči pripravim za naslednjo sezono, nato pa bo treba zamenjati palice z vesli, dereze z plezalkami, itd.
Če na koncu še potegnem črto, ugotovim, da sem poln novih spoznanj vse od obratov s preskokom pa do čarovnic z enim zobom, ki se prikazujejo v sanjah :) Ugotovim tudi, da se celo življenje učimo in da je zastavljanje (smiselnih) vprašanj ključni del do modrosti. Nenazadnje sem pred časom prebral, da največji delež preživelih težkih bolnikov je tistih, ki veliko sprašuje (in jim doktorji ponavadi "nalimajo značko": težak).
Na koncu sezone naj se še enkrat zahvalim vsem F.A.T.-ovcem in ostalim, ki so me uvedli v čudovit svet gora, mi pomagali presmučati prve strmine in mi pokazali še en način uživanja življenja.
