Plan začetnikov turne smuke je natrpan in tretji teden zapored smo se z Jakom in njegovim pomočnikom Maretom zbrali pri Savici, da obiščemo Komno. Ta je znana kot turno smučarski raj in res smo delček raja doživeli vsi zbrani. Za grenak priokus se je zgodila tudi nesreča, ki se jo bomo vsi zapolnili, še posebno Sonja. Gore so nas opozorile, da se gor lahko zgodi marsikaj in da moramo biti na vse pripravljeni.
Naš podaljšan vikend se je začel v petek na kulturni praznik. Prešernov dan je bil prešeren že od samega začetka. Sonce se nam je smejalo in vsi smo polni pričakovanj krenili na pot. Do Komne smo se odpravili s smučmi in to je bil tudi pravi test kondicije.
Po krajšem počitku v koči je sledil sprehod po planoti do Kozlovega roba. Kmalu so bili tudi največji dvomljivci prepričani, da je Komna raj za turne smučarje. Skoraj 2 m debela snežna odeja, neverjetni razgledi in pisan sončen zahod. To je to! Večeriti se je začelo in ob difuzni svetlobi smo od bližje spoznali, nekateri tudi potipali, vse hribčke in dolince Učnega dne pa s tem še ni bilo konec, sledilo je predavanje o snegu, preobražanju snežne odeje, snežinkah, kristalčkih, puhku, pršiču, srenu, srežu, gnilcu in polenti. Jaka je res pravi ekspert za sneg in pojave povezane z njim.
Naslednji dan nas je čakal turni smuk iz Lanževice. Vreme se je začelo kvariti že zjutraj, pooblačilo se je in začelo je rahlo naletavati sneg. To nas ni zaustavilo, skozi oblake je svetilo sonce, tako da dan le ni bil tako siv. Počasi smo krenili na pot, ki se je vila gor in dol po planoti vse do mrazišča Mrzla Komna. Mraziščarji in najbrž tudi ostali ta kraj poznamo po najnižji zabeleženi temperaturi v Sloveniji. Jaka je razložil, kaj je to in zakaj je notri tako mrzlo. Na Komni in tudi drugje v naših gorah je polno mrazišč in vsak obiskovalec bi jih moral poznati. Špura proti vrhu je bila že narejena, tako da smo ji nekateri bolj, drugi manj sledili. Seveda brez prereza snežne odeje ni šlo. Tik pod sedelcem smo skopali luknjo, veliko luknjo. Snega je bilo toliko, da sploh nismo prišli do tal! Višina snežne odeje je bila na ~1800 m večja od 3 m. Očitno bomo še smučali. Sledil je preizkus stabilnosti in trdnosti snežne odeje. Zelo je bila sumljiva nekaj centimetrov debela plast babjega pšena, ki pa zelo presenetljivo ni bistveno vplivala na stabilnost. Dovoljenje za osvojitev vrha smo dobili. Ni pa nujno, da bo tako ostalo v naslednjih dneh, tednih. Nevarnost ostaja tako skrita v tanki plasti kroglic babjega pšena! Tik pod vrhom na grebenu je bila podlaga bolj trda ponekod tudi ledena, zato so se nekateri odločili, da bodo vrh Lanževice pustili za kdaj drugič. Drugi so se na vrh povzpeli z derezami in cepinom, tretji pa smo ga osvojili kar s smučmi. Vreme je postajalo vedno slabše sneženje se je okrepilo in začelo je tudi pihati. Na srečo pa je bila vidljivost kljub difuzni svetlobi dokaj dobra. Mrzlo je bilo, ornk je nohtalo ob pripravi na spust. Normalen spust pa je bil zelo kratek, tik pod vrhom je Sonja zapeljala v mehko kložo in nerodno padla ter si poškodovala koleno. Padec je od daleč izgledal nedolžen, a kmalu smo spoznali, da bo pot do koče še dolga … Začelo se je reševanje. Ponesrečenko je bilo nekako treba spraviti dol. Naloga pred nami je bila še kako zahtevna. Še kako so prav prišli povoji, bivak vreče, prusik vrvi, gurtne, lavinska lopata in ostalo. Jaka in Mare sta s pomočjo ostalih naredila domiselne zasilne sani. Težava pa je v tem, da pot ni samo dol, ampak se nekaj časa tudi vzpenja, čez vse tiste kuclje. Sani so se v mehkem snegu pogrezale, prevračale in podirale. Probleme pa smo imeli tudi ostali, psi niso več prijemali, difuzna svetloba je onemogočala varn spust, vedno bolj je začelo snežiti ... Poškodovanka pa je bila mirna in potrpežljiva in se niti najmanj ni pritoževala nad razmerami. Kmalu smo videli, da bo reševanje dolgotrajno in ni bilo druge, kot da pokličemo reševalce na pomoč. Še vedno pa je bilo treba varovanko spraviti do pl. Na kraju, kjer naj bi jo prevzeli v skrb gorski reševalci iz Bohinja. Kako prav nam je prišla pomoč planincev in prijateljev iz koč na Planini na Kraju. Naše moči so bile čisto pri kraju, ko so nam prihiteli pomagat. Res smo jih bili veseli. Reševalne akcije pa s tem ni bilo še konec, saj je bilo treba počakati gorske reševalce. Na toplem v koči Majerici so prijatelji planinci izvrstno oskrbeli poškodovanko in tudi ostalim nudili topel čaj in hrano. Vsi smo jim zelo hvaležni za topel sprejem in oskrbo v nesreči! Pozno zvečer so prihiteli reševalci GRS Bohinj in po sedmih urah se je reševalna akcija končala v dolini. Hvala vsem za pomoč!
Naslednje jutro pa kot, da se ne bi nič zgodilo. Komna se je kopala v Soncu, snegu in dan je bil res tisti pravi za uživancijo po belih strminah. Lepši del skupine jo je mahnil v dolino ... Fantje pa smo krenili višje na svež zrak. Odpravili smo na Srednji vrh in na vrhu srečali naše prijatelje v nesreči prejšnjega dne. Jasnega vremena, nizkih temperatur in razgledov ni manjkalo. Sledil je božanski spust do planine Poljanice. Jaka, ki pozna vsako strminco, nas je peljal po nedotaknjenih flankah Lepe, najlepše Komne. Zaokrožili smo nazaj do Doma potem pa še »smuk« do Savice, ki je dobesedno trgal gate ...
Nor vikend je za nami. Koliko jih še pride?
Fotografije so prispevali: Aleš Jug, Jaka Ortar, Blaž Šter
