V nedeljo se nas je skupinica nabrala za frikarijo onkraj naših meja (kakršne so pač sedaj). Po tehtnem premisleku in še bolj tehtnem lutanju smo naposled prispeli v Glinščico in se brž lotili vertikale. Burja se ni dala, mi pa še manj. Monika je napeljevala, mi se pa čudili. Sonce je sijalo, nas je pa kar zeblo. Časa smo imeli še dovolj, ne pa tudi blazinic. Ura je deset, jaz grem pa spat.
Hovk, govoril sem.
