Planicaaaaa, Planicaaaaaa ... takole nekako je odmevalo ob pol petih na Trojanah, koder sva se z Ortotom pridružila Urbanovcu pri osvojevanju malo bolj oddaljenih krajev te prelepe dežele. Zarana smo si ogledali lepote Metala Ravne, pa se zmagoslavno z obilnim hupanjem peljali skozi Srebrno na Koroškem, spili ob tem kapljico ali dve Teekanne čaja, ugotovili, da s težko pričakovanim vzponom in spustom po slovenski strani ne bo nič, malo povsem načrtovano in kontrolirano spoznavali svet in domovino ter se naposled ustavili pod smučiščem Peca, kamor nas je z gerade aus, links und dann noch einmal rechts napotila prijazna kmetica, medtem ko se je gospodar ukvarjal s kidanjem gnoja ...
Po smučišču navkreber je bilo super ... strmo! Smo se kar strinjali, da diretissimo navzgor po taki naklonini pa še nismo šli, je pa res, da je vsaka stvar enkrat prvič, poleg tega se žvau mora matrat, kot bi rekel moj trener iz mladostnih let. Na žalost Urbanovcu in Ortotu nisem uspel slediti, ker mi je očitno nekdo nekaj zamešal v pijačo, sicer bi ju seveda stisnil za šalo. Smo se pa vseeno družno veselili vrha in prelepega vremena, ki je kraljevalo tam v krajih kralja Matjaža. Razgled nič posebnega, saj verjetno ste danes tudi vi videli celotne Kamniško-Savinjske, Triglav, Nockije, Obir in sem pa ke pa take fore. Je pa teh težko prigaranih 1.500 višincev v nasprotno smer minilo v hipu. Saj ne da bi se hvalil, ampak tazga srenca pa še ne! Na cilju si je Orto za silo še napolnil glikogenske rezerve, kar šteje le v prvi uri po naporu, toliko v poduk mladina!
-Mare
