Sobotno vreme je bilo ravno pravšnje za martinčkanje in podobne sončne aktivnosti. Tako se je peščica navdušencev podala v primorske konce. Priznam, da me je zelo sram in se že s pepelom posipavam, da mi kot (skoraj) lokalcu gre ljubljančan razlagati, kako se do plezališča pride. Še dobro, da je Mare posredoval, sicer bi me Zlato poslal okrog riti v žep.
Na zborno mesto pridem pred ostalimi in ravno se v miru zrihtam, ko prileti, kaj prileti - prihrumi Zlatotova srebrna puščica, ki se ne zmeni za reliefno konfiguracijo cestnega profila ter tako, s polnim šusom, nasede na rob cestne kanalete. Zaiskrilo je na vse strani in gledajoč dogajanje, me je prav stisnilo pri srcu. Še dobro, da avta ni ŠKODA.
Čeprav relativno zgodnji uri, je navpična, ponekod 25 metrov visoka in široko raztezajoča stena, nudila dovolj prostora za vse plezalske navdušence, ki jih po prebujenem zimskem spanju ni manjkalo. Tudi mi smo našli svoj kotiček in za segrevanje začeli z lažjimi smermi v latinskem sektorju, nadaljevali pa z malo težjimi. Dan je minil v zaveternem, sončnem in panoramskem okolju, kjer smo v odlični družbi veselo brazdali kožo na dlaneh in napenjale mišice. Z izkupčkom sem bil več kot zadovoljen: strah pred višino je stalno manj prisoten, tako da bolj sproščeno gibljem in fotkam v steni. Presodite sami:
