Objave

Podaljšani vikendi so super, sploh če mi jih uspe tako dobro izkoristit, kot mi je to uspelo tokrat. Dva dni letenja s padalom, en dan frikanja in en dan v hribih. V severni steni Grintovca sem našel eno 500m dolgo, a povsem neznano smer, z zanimivim imenom Kovkov sindrom.

Vstop je na najvišji točki snežišča pod steno in poteka po nekakšni zajedi/kaminu. Po dveh raztežajih se stena položi v en raztežaj šodra. Na vrhu tega šodra se smer nadaljuje po gladki gredini, ki te pripelje do najtežjega detajla...

Vremenarji so v soboto obetali veliko, zato smo se Tatjana, Žiga in jaz odpravili na nočni pohod ob polni luni na sončni vzhod na Grintovec. Žiga je pridrvel direkt iz Konca, drugi del odprave pa je bivakiral v Cojzovi koči. Po napovedi naj bi se okrog dveh zjutraj zjasnilo in potem naj bi sijala šajba do 11. ure. Nebo se je res zjasnilo in pravi užitek je bilo hoditi ob polni luni. Proti jutru pa je luna šla spat, sonce pa ni hotelo vstat. Hotelo je celo deževat, zato smo začeli pihati v oblake in jih...

Po tem dolgem izpitnem obdobju je bil že čas, da sem si malo spucal glavo in pot me je zanesla v Kamniško Savinjske Alpe. Najdragocenejša stvar je bila, da nisem bil nič časovno omejen. V mislih sem imel prečenje od Grintovca pa vse do Ojstrice, ampak zaradi višje sile to ni bilo izvedljivo.

Z avtobusom iz Ljubljane se odpravim proti Kamniški Bistrici, kjer je bilo moje izhodišče. Okoli 12:30 ure začnem svojo pot proti Kokrskemu sedlu. Vreme ni bilo najbolj jasno, tudi kakšna kaplja se je pojavila na...

Po večdnevnem muhastem vremenu, ki tudi v drugi polovici junija še vedno spominja na april, je bila končno napovedana sončna sobota in s tem čas za gore!
Ker se je vremenska spreminjala z minute v minuto, veter pa tudi ni vedel kako močno bi pihal, niti iz katere smeri, sem dokončno odločitev o cilju sprejel šele pozno na petkov večer. Na mojo last-minute ponudbo na emailu ni bilo pretiranega odziva in navdušenja nad zelo zgodnjim vstajanjem, zato sem se po zelo dolgem času odpravil kar sam......

Daljše obdobje poscanega vremena je botrovalo odločitvi, da je treba nadoknaditi manjko svežega zraka ter v gorah preživetih dni.
Po petku, ki je služil kot antidepresiv zaradi pomanjkanja sonca, sva z Nežo v soboto našla najlepše obsijan vrh v Julijcih. Izkoristila sva šest dni staro gaz naših sotrpinov na Vrtaško Sleme (muchas gracias) in ves čas občudovala igro vetra, meglic in sonca nad dolino Vrat.
Nedelja je bila rezervirana za eno izmed obljub, ki dela dolg. Jaka je dobil enodnevno odpustnico...

Kako zna vreme pokazati zobe in premešati razgrete misli treh mladcev smo spoznali danes ponoči... Včeraj po službi smo jo Džani, Rok in moja malenkost mahnili naravnost na najvišji vrh Kamniško-Savinjskih Alp. Vremenska napoved je obetala lepo vreme, idealen veter za izjemno hiter sestop in seveda ustrezne temperature. No ampak tokrat so se vremenarji kot kaže malce ušteli... Bilo je vlažno kot v prastari kleti, na vso opremo je sedala vlaga in še preden smo zaspali so bile spalne vreče pod milim nebom...

Potem ko sta Dule in Matej preslišala budilko in tik pred zdajci ujela vlak za izhodišče kmetije Suhadolnik proti Grintovcu, smo že globoko dihali proti Kokrskem sedlu in naprej proti vrhu. V zmernem tempu smo 170 minutah dosegli vrh ovit v meglo in Čehe, ki so prožili kamenje na nič hudega sluteče pohodnike. Mraz in naletavanje snežink v vetru so nas hitro spodile proti dolini, kjer smo pri koči spotoma srečali še nekaj Freeapprovedovcev.

Na najvišji vrh Kamniško-Savinjskih Alp sva se z Martinom povzpela v himalajskem slogu ... Štiri korake in pavza, da se nadihaš. Pa spet od začetka ... Ja, nekateri se lahko pohvalijo, da imajo obilo kondicije, midva morava le-to še pridelat. Vsekakor pa je bil vzpon vreden truda, saj sva bila na strehi in seveda na vrhu poplačana s čudovitim razgledom.

Snega je sicer zelo malo, kar pa ga je, pa po dvanajsti uri postane južen, tako da dereze pridejo zelo prav ... čeprav se je meni vseeno uspelo...

Z Džanijem sva se danes odpravila gledat razmere v Kamniške. Že zarana sem na parkirišču čakal in čakal, pojavil se je Džani, ostali so spali. Edini, ki so nas prehiteli so bili polnojajčni mladci z visokoletečimi cilji, ki bodo svojo štorijo kmalu delili z nami.
Po pričakovanjih je snega zelo malo, prične se šele nekje na 1800 metrih, spodaj je vse nekaj spihano in sem ter tja kaka zaplata, kot neka pocufana kura. Više gor je snega vedno več, a vsaj na Grintovcu nič omembe vrednega. Dež je šel zgleda...