Na najvišji vrh Kamniško-Savinjskih Alp sva se z Martinom povzpela v himalajskem slogu ... Štiri korake in pavza, da se nadihaš. Pa spet od začetka ... Ja, nekateri se lahko pohvalijo, da imajo obilo kondicije, midva morava le-to še pridelat. Vsekakor pa je bil vzpon vreden truda, saj sva bila na strehi in seveda na vrhu poplačana s čudovitim razgledom.
Snega je sicer zelo malo, kar pa ga je, pa po dvanajsti uri postane južen, tako da dereze pridejo zelo prav ... čeprav se je meni vseeno uspelo speljat kakšnih 20 metrov preden sem se le spomnil učne ure ustavljanja s cepinom. Hvalabogu!