Korošica like best thing ever

Vsi navdušeni nad novo naučenimi manevri smo mladi alpinci komaj čakali, da se "gre kaj plezat v resne hribe". A ker se z multipiči šele spogledujemo, se je plezanje v visokogorskem športnem plezališču nad planino Korošica zdela idealna kombinacija. Dnevi so že dolgi in nekateri se vozimo iz ravninskih koncev Slovenije, zato smo s Petrola na Kamniški obvoznici Lucija Džani in Anže odšli nekaj čez sedmo, nevem kdaj pa se nam je priključil še avto s Petrom, Barbaro in Matejem. Kombinacija naše vznesenosti in pa slabega signala v Podvolovjeku, ki je zmešal navigacijo in preprečil ogled navodil za dostop pa je rezultiralo v tem, da smo s parkirišča pod planino Podvežak krenili šele nekaj čez deveto.

Kot, da nas ne bi čakal še cel dan plezanja smo se zapodili v klanec in bili v pičli uri in štirideset na Korošici, kjer pa se je izkazalo, da se nad Ojstrico zbirajo zlovešče padavinske tvorbe. Z nekaj grenkega priokusa smo vseeno razvlekli feršterkerijo in začeli plezati v sektorju Nad kočo - Radiatorji. Nekaj kapelj dežja nas ni ustavilo našega razkoračnega vzpenjanja po skalnih žlebičih, saj se je pregreta stena posušila v nekaj minutah, tako ali tako pa je bila tako ostra, da je tudi mokra kar rezala gumo s plezalk.

Iz priloženih fotografij lahko razberemo še, da bodo za uradno plezalno obutev društva Freeapproved kmalu predlagani high-performance modeli Crocs ter da avtorju tega zapisa ne sme biti več dovoljeno mešati samo-porjavitvene kreme z golimi rokami.

Popoldne so jo nekateri popihali v dolino, z Barbaro in Matejem pa smo še malo poplezali v sektorju Vrt planik, nato pa se spustili na Korošico. Vodo smo našli kakih dvesto metrov od ruševin požganega Kocbekovega doma pod Lučkim Dedcem, nato pa se spustili na Petkove njive, kjer je nekaj ne-članov že postavilo šotore, preizkusilo kurišče in za večerjo skuhalo lepljivo kombinacijo kosmičev, arašidovega masla in suhih marelic. Njam. Zvečer se je oblačnost spustila v amfiteater, za vrhom pa je vzšla luna in začela priprejati zloveščo predstavo. Proti jutru nam tistim, ki smo spali pod milim nebom ni bilo žal dodatnih kilogramov spalk, ki smo jih kleli na poti navzgor (še bolj pa navzdol), saj je temperatura padla na vsega kakšnih 5 stopinj celzija. A takoj po vzhodu je sonce njive in stene nad njimi spremenilo v pravo krušno peč.

Po nekaj preplezanih smereh v sektorju Petkove njive smo začeli s prepakiravanjem nahrbtnikov pred povratkom, a bolj kot smo obračali in komprimirali, bolj je postajalo jasno, da jih bo navkljub vsemu potrebno peš odnesti v dolino. Tako smo si oprtali vsak svoj križ in se odpravili nazaj proti planini Podvežak, kjer brezalkoholni Radler in Sola Ledeni čaj še nikoli nista bila tako zelo dobra.

FOTO: Matej Brus

Komentarji

comments powered by Disqus
Oceni sliko:
Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...