Naposled je prišel čas. Za veliki finale. Za ledeniško turo! Jupiiii. Začelo se je boleče zgodaj, a nihče ni podlegel skušnjavam spanca. Zgledno točni se nas je 3×3-je turnašev zbralo pri hotelu Lucknerhaus nad Kalsom (1918 m); pri vznožju divjih & mogočnih vršacev, ki so tiho čakali naših smučk. Lagano brez ihte smo se nakofetkali/čajčkali/štrudlali, pomenili o detajlih podviga, zmontirali opremo na rame (fantje so pohvalno gentlemansko ponudili svoj ruzak za navezavo štrikov!!!) in se podali na pot. Starka zima se je s svojim belim plaščem umaknila že kar visoko, a smo jo le dohiteli in pri Lucknerhütte (2241 m)! Kratka malica (Boštjan je delal skomine s slastno Poli, a kdo bi zameril požrtvovalnemu tovarišu, ki je kljub začetnemu prehladu vodil turo), skok na smučke in oddrsali smo naprej. Nagib se je večal, sonce je krepilo svojo moč in hitrejši dih je kazal na pomanjkanje kondicije ali pa razredčen zrak ;). Ženski del odprave je kar dobro sledil netreniranima zdravima tovarišema (najbrž tudi zaradi lažjega ruzaka;)) in hop, bili smo pri Stüdlhütte (2801). Župca je teknila kot še nikoli. Ko smo se vsi nabrali, odpočili in najedli je sledila nova akcija na snegu! Učenje vozlov in priprava naveze. Tomaž nas je čisto navdušil nad vozlanjem. Domišljija je delala svoje pri vozlu »lisice«. Sledila je simulacija padca v špaltno. Orto se je v hipu zbudil in s Tomažem sta ustvarila ekstremen padec .. padec zadnjega ali prvega, potrebo no bilo usmeriti smučke, se izpeti, narediti sidrišče in se ponovno pripeti na štrik. V dramatični akciji smo preizkusili trdoto in ostrino cepina na nogah, a zavarovanja ni bilo potrebno koristiti. Napočil je čas opevanje večerje »all you can eat«! Kar dobro so nas zdelali obilni hodi in trde lesene klopca niso bile ovira za horizontalo. Klopce so zamenjale udobne postelje in če bi imeli vrli Italijani malo več omike, bi bil spanec idealen. Kakorkoli, jutro je bilo lepo, pogled na belino v rdeči jutranji zarji očarljiv. Lagan zajtrk in v zmedenem tempu ven na smučke proti ledeniku! Boštjan se je spričo neprijetnega nahodnega občutka odpovedal nadaljevanju in se nekoliko nesrečen spravil nazaj v posteljo. Za ostale pa … sonce, sneg, fenomenalni pogledi. V fletnem tempu sta se dve navezi premikali ob robu prostranega ledenika. Srečno čez nekaj špalten, z občudovanjem Velikega Kleka na desni proti, s skupnim postankom za wc (Kajin preizkus lulanja v navezi) .. na cilj, ki je bil nenazadnje Teufelskamp (35×× m). Bravo mi!!! Krsti (zopet moška domišljija), opazovanje opasti, kosilce in že smo se zapodili navzdol. Čisti užitek (ob malce pekočih stegnih)! Slalom, veleslalom, smuk, oddrsavanje. Nazaj v koči pobrali Boštjana, se odpočili & napili in naprej navzdol. Sneg težak južen, iskanje prehodov, čez trave in okoli skal, nazadnje še nekaj korakov peš. Srečni in nadvse veseli iz vročih pancarjev v šlape! Bilo je fenomenalno ;)!
