Včeraj smo se solidarno s tečajniki športnega plezanja ob zgodnji uri zbrali na Dolgem mostu, da bi udejanjili Sandijev predlog - obisk Vranjske drage. Obljuba čudovitega ambienta nas je na zborno mesto privabila 11. Kaj kmalu smo začeli primerjati vremenske napovedi ter se po pretresu mnenj in želja v izogib pihljanju nežne sapice s kopnega odločili za plezanje v Napoleonici.
Ta nas je pričakala obsijana s soncem, bleščečim morjem, hladno skalo in kasneje tudi kopico tečajnikov s Stene (da o inštruktorjih sploh ne govorimo). Odplezali smo par smeri ter se po zasluženi malici podali v Devin, kjer je Tomi obljubljal dobro skalo in dolg abzajl. Upali smo, da tudi manjšo gnečo, vendar se je na in ob Rilkejevi sprehajalni poti znašlo kar precej obiskovalcev. Skala je vabila in vsi izkušenejši so se odabzajlali v globino, z Anjo sva pa raje čuvali visoko vredno opremo (dober podmladek pač) in se nastavljali pomladnemu soncu. Vsak, ki je priplezal navzgor, je hvalil odlično skalo, kako oh in sploh prime in kako je fajn in super in kako nama je lahko žal.
Ko so se dekleta in fantje naplezali, smo se končno odpravili jest. Še hitri tečaj nege telesa in prve pomoči ob obstrukciji zgornjih dihal z izvedbo urgentne traheotomije, in že smo se poslovili. Upamo, da naslednjič pa le pridemo do obljubljene Vranske drage.
