Končno smo se kolesarji uspeli dobiti in skupaj smo odpeljali luštno turco po Rašici. Nabralo se je dobrih 23km in 610 višincev. Glede na predhodne dneve z dosti dežja, je bila Rašica v smeri Šinkovega Turna presenetljivo suha, na Gameljne pa kot po navadi brez blata ni šlo.
Padcev vsaj po mojem nismo pridelali smo pa res neskončno uživali po trejlih.
Redko katera avantura navduši tako močno, kot prav takšna, ko si v družbi dobrih prijateljev, ob sončnem vremenu in v visokih gorah. Minula gorskokolesarska tura s preko 2000 višinskih metrov spusta po nekdanji vojaški infrastrukturi v italijansko Rezijo je bila izjemna.
Enako kot pred dobrimi 13. leti, sem se letos ponovno usedel na kolo zaradi poškodbe, ki mi je (začasno) preprečevala plezanje. Na enem izmed treningov sem si proti koncu lanskega leta poškodoval zapestje in potem predolgo odlašal z...
Minuli vikend smo se odpeljali na Gorenjsko, kjer smo uživali v verjetno enem najlepših koncev nasploh. Prek Sorice smo se po delu slovenske turno kolesarske trase in nekdanje vojaške infrastrukture podali na Slatnik, Kor, Dravh in Možic ter se na koncu spustili v baške konce in naravnost v Podbrdo. Tam smo lovili prevoz nazaj in ga k sreči tudi ujeli. Nekaj fotografij našega izleta ter video pa seveda spodaj.
Z Deanom sva šla preverit blatno kopel na Rašico. In lahko zapišem, da nisva bila razočarana. Vrnila sva se kot s svinjaka, jaz zaradi prebolele trebušne virozice komajda. Kratek video najinega prevažanja s kolesi na, z, okrog, na in še enkrat z Rašice pa v videu.
V začetku februarja, ko so napovedi v domovini obljubljale nezaslišane količine snega, smo se odločili pobegniti na varno v tople kraje. Gran Canaria je bila glede na ugodne letalske karte in ugodne temperature primerna izbira. Tja smo se podali v družinskem krogu: sestra in dva brata. Prvih nekaj dni smo preživeli v prijetno bohemskem hostlu v glavnem mestu Las Palmas, naredili ekskurzijo okrog otoka z avtom, obiskali tovarno ruma (menda največjo v Evropi), ob večerih pa smo jedli tapase in se nacejali s...
Pretekli vikend smo šli sprobat, če je Soča res še tako mrzla in če je še kakšen fajn klanec ostal za pregonit. Matajur ima spust za 5 zvezdic, Čisti vrh razgled za bogove, v tolmunu Virje jajčka pošteno skupaj potegne, pivo, odbojka in družba pa fantastična... Sem zmetal skupaj par tresočihse postenkov.
Po dolgem poležavanju na plažah in letošnji mega vočini sva mogla presekat in se it malo razgibat. Seveda pa je glede na atrofirano telo treba izbrat nekej primernega. Če prej večino ležiš je primerno, da potem vsaj sediš in ne takoj na noge :) Pohorje ti postreže z idiličnim kolesarjenjem. Štartala sva iz mariborskega pohorja, natančneje iz Areha. Po makadamskih gozdnih cestah, kolovozih, brezpotjih, strugah, smučiščih... sva se premikala v smeri proti Kopam. V kočah, ki jih na Pohorju res ni malo sva si...
Letošnji kolesarski dopust s kajterskim pridihom smo preživeli v Livignu na severu Italije, na meji s Švico. Mesto leži na nadmorski višini 1816 metrov in je raj za nakupovanje bencina, alkohola in tobačnih izdelkov, ker so dobrine na voljo brez davka. Izkazalo se je, da je Livigno raj tudi za gorske kolesarje in tako smo v tednu dni uspeli odpeljati samo delček tistega, kar ponuja bližnja okolica. Kolesarskih tur je veliko, naporno pridobivanje višine pa so nam nekajkrat olajšale gondole, ki na vrhove nad...
Pretekli vikend smo se potili v Dolomitih okoli špic svetega Martina. 4 dni od koče do koče, smrdljivi, premočeni, lačni in zmatrani. kurc pa tak dopust... še bomo šli... :)
Na ne ravno poletno soboto sva z Matejem kolesarila pod Oljševo in Raduho. Iz Solčave v Matkov kot, nato pa po Solčavski panoramski cesti mimo idiličnih gorskih kmetij do Koče na Grohatu pod Raduho. Vzpon je bil naporen, noge težke, blaten spust pa zato toliko slajši. Za piko na i pa sva le za nekaj minut ušla tropskemu nalivu, ki se je razbesnel nad dolino Savinje. Nej slabu!