Objave

Nekaj časa nazaj smo plezali smer Sandija Wisiaka v Triglavu. Smer Sandija Wisiaka poteka v zahodnem delu stene. Smer skoraj v vsakem raztežaju postreže z nekaj zanimivimi plezalnimi vložki, na splošno pa je cela smer "musava". V prvih dveh raztežajih varovanja ni na pretek in ga je tudi težje nameščati. Enako velja za najdaljši raztežaj, ki sledi prvi dolgi prečnici v desno in se pleza po sprani - zglajeni zajedi. V smeri smo pustili 4 nove kline in z roko ven potegnili enega počenega. Grd del, ki sledi bolj...

JV raz ali greben na Kukovo špico je od daleč vidna linija, ki je v meni že nekaj časa vzbujala zanimanje. Čeprav je Kukova špica prva impozantnejša gora v grebenski liniji med Vrati in dolino Belega potoka, je jugovzhodni greben na Kukovo špico pri meni do prejšnjega tedna ostajal zgolj na seznamu želja.
Jugovzhodni raz Kukove špice
Dostop do dejanskega pričetka oziroma grebena je sorazmerno dolg. Prvi del poteka po stezi, ki vodi proti Kukovi špici prek sedla (normalka), ko pot preči veliko grapo...

Po nekaj letih sem se spet lotil klasičnih smeri v Steni. S Primožem M. sva se sprava lotila Bavarske, ki mi je, kljub več ponovitvam, še vedno zanimiva smer. Nočni dostop me je vseeno toliko zmedel, da v jutranjem mraku nisem našel najbolj optimalnega dostopa iz Poti čez Prag in sva izgubila kake pol ure. Prvič ta dan sem je izkazalo, de prezgodaj nima smisla.
Potem nama je plezarija kar lepo stekla in po 11. raztežajih sva z Bavarsko zaključila. Ker je bilo do sredine dneva še nekaj ur me je Primož...

Če bi ne doživel na lastni koži, nikoli ne bi verjel, da se pri tako malo snega lahko sproži plaz. Pa se je... dvakrat. Prvič se je odpeljal, drugič pa se je pojavila le napoka širom celotne površine snežne vesine. Močan veter, ki je pustošil po naših gorah je še tega malo snega, kar ga sploh je, prenašal v zamete in zbijal sneg. Prvi plaz smo v vzponu sprožili, ko smo hodili po sicer varnem rebru in prečili na stiku snega s skalo, ko se je utrgal plaz na 1840 m. Drugič se je pojavila široka napoka čez...

Danes smo se iz doline Vrat odpravili na Luknjo in od tam naprej na Pihavec. Razmera za navzgor je bila relativno ugodna, kjer ni bila, sta za ugodno posrkbela Luka in Rok (hvala, slava vama). Za navzgor je bil gibalni aparat s kvadri v akciji nekaj manj kot tri ure in pol, z malicami in razgledovanjem vred pa smo bili pri avtih kot bi mignil. Nekaj krp snega je že v dolini, kakšnih 150 višincev pod Luknjo, t.j. na ca. 1650 m, pa je snežna odeja hitro narašča. Mestoma so bile prav presenetljivo velike klože....

Mladce smo danes gnali v breg. Glede na to, da se je pacala megla in oblačnost, smo jo mahnili na Šplevto "po krožni". Vzpon je bil bliskovit, pavze za govorne nastope z razgledom na Triglavsko severno steno pa prav izjemne. Ko nam je v višjih nadstropjih tu in tam nežno zavejalo okrog ušes, smo bili opomnjeni, da se bliža tudi koledarska jesen in da prihajajo veseli meseci zime ter zimskih radosti. Na vrhu Šplevte smo jedli, kolikor toliko v miru, razen seveda Saturna, ki je ves čas proseče gledal mene...

Včeraj nas je šla pisana druščina pod Rokave! Polovica ekipe z visokoletečimi željami skladnimi z napovedanim (jasnim?) vremenom. Aladin je bil očitno preoptimističen, tako da se je pot za vse končala pri Bivaku II, kjer smo postorili še nekaj kozmetičnih posegov z zlaganjem kamnov ipd. Le teden dni stoji kralj bivakov na svojem mestu in že so ljudje s pomanjkanjem osnovnega bontona z blatnimi gojzarji hodili po čudovitih macesnovih tleh ležalnega dela bivaka, da bi lahko fotografirali oz. se kako drugače...