Danes zgodaj zjutraj sva šla z očetom pogledat koliko snega je nasulo na Babi. Od koče naprej je bilo gaženje precej težavno zaradi udiranja precej prek kolen in predvsem zaradi vetra in sneženja. Vidljivost je bila slaba na vrhu zelo slaba. Ob sestopu sva srečala štiri turne smučarje, ki so sopihali v breg in se čudili, da se že ob 9h vračava z vrha.
Pa smo ga spet videli. Sonce namreč in to veliko njega :) Tokrat je bil popestren z belimi strminami 2236 m visokega Stola, ki je bil naš današnji cilj.
Za nekatere zopet prekratka noč, nas je popeljala v megleno ljubljansko jutro (kakopak). A ker je bila želja, da preverimo vremensko napoved naših vremenkotov tudi na terenu zelo velika, smo jo mahnili na Gorenjsko. Kaj kmalu (malce pred Radovljico) smo ugotovili, da so imeli prav. Pa še kako prav! Nebo je bilo brez oblačka daleč okoli zadanega cilja....
Na najvišji vrh Kamniško-Savinjskih Alp sva se z Martinom povzpela v himalajskem slogu ... Štiri korake in pavza, da se nadihaš. Pa spet od začetka ... Ja, nekateri se lahko pohvalijo, da imajo obilo kondicije, midva morava le-to še pridelat. Vsekakor pa je bil vzpon vreden truda, saj sva bila na strehi in seveda na vrhu poplačana s čudovitim razgledom.
Snega je sicer zelo malo, kar pa ga je, pa po dvanajsti uri postane južen, tako da dereze pridejo zelo prav ... čeprav se je meni vseeno uspelo...