Po sobotnemu pikniku smo izbrali nekoliko krajšo turo, a vseeno impozanten vrh. Iz Mangartskega sedla smo se povzpeli po slovenski poti. Od začetka je bilo luštno in razgledno, nato pa vedno bolj megleno in odeto v žled. Dodatna previdnost je bila res nujna. Na vrhu smo ostali sicer brez razgleda, vendar v elitni družbi (Da vidimo, če kdo prepozna gospoda na sliki?). Tudi sestop je bila zelo pestra drsalnica. Še dobro, da je bila italjanska pot zelo vzorno in pred kratkim obnovljena.
Hvala Pajotu...