Še ena čudovita jesenska tura, tokrat nad Zadnjo Trento: toplo sonce, polna luna, pisane barve, neskončna tišina in širni razgledi...
Ker se mi je v soboto mudilo, sem v petek malo prej pobegnil iz službe in odbrzel čez Vršič, ki je prav tako odet v najlepše barve, v Zadnjo Trento. Bil sem prepozen, da bi ujel sončni zahod, a ob koncu dneva sem bil dovolj visoko, da sem imel kaj videti!
Še preden se je stemnilo pa me je že pozdravila luna, zato sem nadaljeval vse do vrha Zagorelca. Po nekoliko drugačnih nočnih razgledih, sem se vrnil malo nižje in na grebenu našel majhno travnato izravnavo - ravno prav za mojo žepno posteljo! :)
Noč je bila precej topla, a tudi dolga - pomanjkanja spanca torej nisem trpel. Na vrhu sem dočakal krasno jutro v vseh možnih barvnih odtenkih, takih trenutkov se res nikoli ne naveličaš!
Po zajtrku sem se povzpel še na sosednji Šmihelovec, ki je malo bolj zahteven in precej krušljiv. potem pa po zgornji poti, ki preči pobočja visoko nad dolino. Pot je markirana, a večinoma zgolj zaraščena in težko sledljiva stezica. Kar dolga in naporna, a zelo razgibana in razgledna! Izjemno lepi konci.
Več pa na blogu.
Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...