Vroč torek v Triglavski Steni

Po nekaj letih sem se spet lotil klasičnih smeri v Steni. S Primožem M. sva se sprava lotila Bavarske, ki mi je, kljub več ponovitvam, še vedno zanimiva smer. Nočni dostop me je vseeno toliko zmedel, da v jutranjem mraku nisem našel najbolj optimalnega dostopa iz Poti čez Prag in sva izgubila kake pol ure. Prvič ta dan sem je izkazalo, de prezgodaj nima smisla.
Potem nama je plezarija kar lepo stekla in po 11. raztežajih sva z Bavarsko zaključila. Ker je bilo do sredine dneva še nekaj ur me je Primož prepričal, da še ne izstopiva iz Stene ampak se lotiva še Dolge Nemške smeri.
Drugič ta dan sem je izkazalo, de prezgodaj nima smisla.
Za začetek sva se vzpela po levi strani grape do Zlatorogove steze in tam prečila desno sneg v grapi ter se po polici skobacala okrog raza. Tam sva se spet navezala in poskusila v lahkem svetu vleči malo daljše raztežaje, kar pa se zaradi trenja ni obneslo najbolje. Tako, da se je v Nemški smeri nabralo še dodatnih 11. raztežajev. Izstop po Jugovi polici na Plamenice sem že poznal tako, da sem se tokrat lotil prehoda na Kugyjevo polico. Za zaključek sem se v vlažni krušljivi plošči z dokaj bornim varovanjem kar namučil, čeprav sama ocena tega sprva ne kaže. Končno sva bila sredi popoldneva na vrhu Stene in čakal naju je še dolg vroč sestop. Na Primoževo željo sva sestopila po Tominškovi smeri, ki gre baje najbolj naravnost v Vrata. Stalno sonce na zahodu me je pražilo skoraj vso pot navzdol in mi ubijalo voljo do premikanja.
Tretjič ta dan se je izkazalo da prezgodaj nima smisla.
Skratka po 17 urah sva bila nazaj v Vratih in od dolge plezarije in vročine sem bil tako skurjen, da se mi niti na pivo ni več ljubilo....pa drugič!

Komentarji

comments powered by Disqus
Oceni sliko:
Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...