Danes sem se prepričal, da je od obiska teh koncev minilo preveč časa. Tokrat je bil plan podoben, le da sva spalni del iz Komne prestavila v zimsko sobo planinskega doma pri Krnskih jezerih, za cilj pa izbrala sosednje vršace.
Prvo inekcijo adrenalina sva dobila že ponoči, ko se pred nama sredi gozda sredi noči kar naenkrat pojavi Aljaški Malamut. Mislim, psa ravno ne pričakuješ tam, torej je to zver, volk! Fak, napadel naju bo volk. Skočim nazaj, podrem Duškota, zavpijem in svojo pohodno palico uperim v »volka«. Volka z modro ovratnico. Verjetno si je mislil: »pa kaj tema dvema ni jasno« in odšel nazaj do koče.
Pred bajto 9 parov turnih smuči, a panike ni, saj jih pet spi v snežni luknji, notri pa na voljo 20 ležišč. En sendvič in že utoneva v spanec. Po jutranji kavici jo mahneva čez jezero in proti Planini na Polju, kjer naju ujame Roj (=volk), ki ves čas hodi pred nama. Kje je lastnik mu je vseeno, saj mu je pomembno le, da je vodilni v vrsti. V katerikoli vrsti. Ko na Krnski škrbini natikava dereze, se skupina italjanskih pohodnikov, ki so prišli iz Kuhinje, odpravi proti Krnu. Ker je treba vodit, jih popelje na vrh...
Do vrha Batognice sledi luškan grebenček. Dereze dobro grabijo, cepin še bolje, fino trdo je. Na vrhu zapneva smuči in se odpeljeva na Prag. 10 minut južno je še en dvatisočak in Duško se ne razburja, ko mu predlagam da ga obiščeva.
Iz Praga stopiš na Vrh nad Peski po lahkem grebenu, okrog pa kulisa imenitnih, zame premalo poznanih gora. Iz vrha se spustim po zahodni flanki, ki je ravno prav odjenjala. Nore smučarske razmere se nadaljujejo vse do Planine na Polju, kjer parkirava smuči in narediva zasluženo pavzo. Topiva sneg za izotonične napitke, baševa tuno in še več domačih sendvičev. Kmalu se znajdeva pri zimski sobi, kjer že tiščiva spalke v premajhne ruzake. Sledi rahel vzpon do zgornje postaje tovorne žičnice, nato pa spust v dolino, na smučeh gre lepo do cca 900 m.n.v. Kljub temu, da je treba narediti še 200 višincev peš, se nama na obrazu riše nasmeh. Širok nasmeh.
Tura je imela eno samo napako: fotoaparat sem pozabil v sobi. Še dobro, da spomin na tako turo za vedno ostane v srcu.
ps Roj je turo baje končal v zavetišču v Gorici...