Najbrž je slabemu odzivu na moje povabilo na včerajšnjo turo botrovalo predvsem manj ugodno vreme. Z Duškotom sva tako odrinila sama in prvotne cilje opustila že na prvem delu dostopa, kjer sva se oznojila še preden sva zapregla pse.
Na izhodišču, t.j. parkirišče pred Erjavčevo kočo, je bilo +2,5ºC in je zelo na rahlo rosilo. Vlažen in topel veter s primorskega konca je vlekel v sunkih, kljub megli in oblačnosti pa je bilo vzdušje vse prej kot zimsko. Z Duškotom sva jo po ne preveč dolgem razmišljanju ubrala v smeri Vratc, kjer bi se odločila kam bova šla naprej. Glede na razmere, ki so se kar hitro spreminjale in so bile ob vzponu do Vratc pretežno trde in mestoma celo poledenele, so bila v zavetrju Šitne glave z nabranim/napihanim babjim pšenom mehkejše. Se je pa z višino ob najinem vzponu do pod stene, kjer se sicer na vstopu v smer Kranjska poč pogosto najde dober sneg, plast zbitega "vlažnega" svežega snega znatno odebelila in ob okljukih so začele popuščat plasti. Tako sva nekaj metrov pred steno po hitrem postopku končala vzpon, se pripravila na spust in po spreminjajočem snegu s skorjo, trdimi odstavki in tudi napihancu odsmučala do prepada, ki naju je ločil do avtomobila. Malo sva odtavala levo in desno in naposled po pregnitem snegu skopala snežno drčo in se po riti odpeljala na cesto.
Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...