Sreda popoldne.
Preobjedena in utrujena od enega tedna hotelskega turizma (šotor je še vedno zakon!!) z Valenitno čakava na čarter proti Ljubljani. Glih igramo proti angležem. Pol letališča živčno prestopa, ker ni televizije, a vseeno močno držimo pesti. Mene pa preganja misel ali mi je serviser že popravil bicikl. V kratkem imamo plane in pred kako resno turo bo telo potrebno prej z ene par lažjimi kilometri prebuditi ter aklimatizirati na klance.
Četrtek zjutraj. V službi.
Edi: Kje si jutri? Imata z Valentino plane?
Jaz: Ne. Valentina je šla do nedelje na Rescue.
Edi: Jutri gremo na Stol! Greš?
Jaz: Neeee?!?! Cel napihnjen od girosov buljim v ekran, bicikl ni zrihtan! Stol mi je pa eden od letošnjih resnejših kolesarskih ciljev. Pa zakaj jutri?!?
Edi: Javi proti večeru. Za zdaj smo štirje. Štart od 5h iz Ljubljane.
Jaz (na telefonu serviser): Pridem po bicikl. Je že?
Serviser: Nisem ga še niti uspel povohati.
Jaz: Hmmm. *#«$#?* Bova drugič. Pridem. Rabim.
Četrtek zvečer.
Jaz: Edi, grem!! Kak bo zgledalo?
Edi: Ne vem. Bil sem samo do Vajneža. Malo bomo tudi nosili.
Jaz: Koliko?
Edi: Nimam pojma.
Jaz: Ok. Nima veze. Ne bo prvič. Gremo!!!
Petek.
Gallus digitalus zapoje ob 4h. Ko grem po Edija v Ljubljano, se še niti semaforji niso začeli barvati v zeleno in rdečo. A se ob teh urah tudi gre na bicikl? Po navadi le na turno smuko. Bo že prav. Poženemo na Jesenicama.
Petek. Tura.
Fotogalerija.
Petek. Po turi.
Kolesa odložimo malo pred 17h. Izrazi navdušenja so kratki, ampak vsi vemo kaj kdo želi povedati. Vsak po svoje: Hudo! Epsko! Fantastično! Zjeban sem kot pes! Kaj je naslednje?? Srečni smo. Bo treba zaradi teh kroničnih nasmehov k zdravniku?! Stisk rok za čas ustavi pretok krvi v prstih. Edson, Šumadinac, Obeliks, Andraž in jaz, nič več prenajeden, smo na ta praznični dan v fenomenalni razmeri oddelali 2050 višincev, bili v pogonu dobrih neto 7h. Vmes smo pa tudi posedali na travi, gledali kdo ma boljše komponente in bili atrakcija za planince, ki so nas hvalili in se obenem čudili, zakaj za vraga namesto bicikla nimamo s sabo rajši kakšnih brhkih mladenk. Aja, nosili smo tudi. Precej.
Petek. Pozno zvečer.
Prazna škatla od lokalne picerije. Ledena Cocta. Španci so povedli. Fotografije so kar dobre. Do nedelje bodo bedra že regenirana. Kam gremo?
Stol |