V petek sva s Slavi pofirbcala, kaj skriva smer po stebru v Zadnji Mojstrovki, da menda revež zaradi nje obogati.
Vstopila sva okoli 8:30, v prvem cugu sem se pod detajlom (previs IV+) seveda zataknil, moje oči so pač optimizirane za iskanje smučarskih linij in ne luknjic v zlizanih poševnih platah, kamor naj bi vtikal prste oz. se prisesal s priseski na dlaneh. Je bilo lažje na moč čez previs, bogve, kaj si je mislila Slavi,
ko sem tako dolgo štrikal. Nadaljevanje je lažje, v vseh raztežajih sva varovala, vendar naju je že spodaj odneslo preveč v levo in sva zato nehote pristala tudi v levi varianti smeri (česar pa se takrat še nisva zavedala, skice so pač tako poenostavljena predstavitev območja plezanja, da lahko vse elemente s skice najdeš na več krajih). Klini so kar zmanjkali, zato sva uporabila svoje, krušljiva skala pa je botrovala nekaj bolj švoh štantom.
Najtežjemu mestu (V+) v varianti sva se očitno izognila 10 m v levo po nekoliko krušljivem žlebu. Ko sva nad sabo zagledala tisti od daleč opazen kamin, pa ni bilo več dvoma, da sva v levi varianti, sledil je cel cug prečenja po polici v desno do začetka "črne zajede", V-. Lepo je bilo biti spet v pravi smeri in tudi plezanje je zato malo bolj steklo, en-dva-tri sva bila na vrhu. V smeri sva bila dobrih 7 ur, res veliko časa sva porabila spodaj v lažjih cugih, kjer sva lutala levo in desno in krajšala cuge ter se igrala s klini.
Od tistih slavnih platk sredi smeri sva tako imela bolj malo plezalskega užitka in steber bo treba obiskati še kdaj - z "GPSom".
Sestopila sva po grebenu do škrbine med Zadnjo in Veliko Mojstrovko, nato pa naravnost dol, po smučarski varianti, seveda. Samo snega žal še ni bilo.