Še zadnji dan pred prvim jesenskim poslabšanjem (sreda) sva z Urbanom (Bolta, AO Domžale) preživela v Mojstrovki. S sabo sva imela opise in skice Kovinarske (V/IV, 400 m), tak je bil plan, večino časa pa sva lezla nekaj ob njej. Spodaj precej v podrobnosti opisujem, kje, kako in zakaj sva (nehote) iskala težje variante, mogoče bo zato kakšna naveza manj pustila zapeljati “napačnim” klinom in prečkam in netočnim detajlom v opisih.
Vstop težko zgrešiš, je dobro opisan, le slediš travnatemu gruščnatemu nasipu do vrha in nato nekaj metrov v levo - v vpadnico strehe (plezaš pa v desno). V prvih cugih sva Miheliču sledila preveč dosledno - prav do mesta, kjer se ti nad glavo strmo vzpne “izredno strma vršna stena”. Verjetno “prava” polica proti desni štarta že malo niže, tu namreč ni bilo nobenega pritrdišča in sem vadil zabijanje klinov v plitve poke. V teh uvodnih cugih sva se iz kamina v desno umaknila le v 2. raztežaju in nato v zadnjem, kjer sva kar hud previs obplezala po na sveže porušenem razu ob kaminu z obilo peska (bi rabil metlico ali še sesalec!) brez možnosti za ureditev varovanja. Zoprno.
Začetek prečke v desno je ustrezal opisu/oceni, po 20 metrih pa sva nekaj metrov sestopila in prišla do štanta ter verjetno prave “police”, ki očitno ne poteka na vznožju strme vršne stene, ampak že malo niže. Naslednji cug naju je pripeljal v nezgrešljivo “votlino” sredi stene, ki bi jo bolje opisal kot “manjšo gruščnato krnico” kot votlino.
Iz nje levo nad wannabe stolpič, klin, potem pa po/ob razu naravnost gor do štanta. Vse do tu je bila skala večinoma slabša, kot sva pričakovala, više pa super, saj se vendar tam začnejo “bleščeče bele, izredno strme in odprte plošče” (Mihelič).
Nad štantom je v desno proti poki na desni strani raza vabil klin, a ker je 1 od 3 skic, ki sva jih imela s sabo, ukazala v levo, sva šla po polici v levo - po lažjem svetu. Po kakih 25 metrih se je pokazal lažji prehod nekaj metrov navzgor in nato nazaj v desno po višji polici. Pravi cik-cak z enormnim trenjem. Naslednji cug je bil eden lepših in kar zahteven, pripeljal naju je do čez previs visečega prusika (do njega sva prišla naravnost navzgor); Urban je najtežji del ob prusiku plezal kar naravnost, jaz nekaj metrov desno po platki. Stala sva na neki polici pri prusiku -- super, na 1 od 3 skic sta narisana prusik in polica, na polici piše “ne”; to je bila torej ta napačna spodnja polica/prečka, v katero premnogi zaidejo in najdejo težave vsaj VI-.
Pa sva šla še malo više čez sklade dachsteina na naslednjo polico, po njej v levo, mimo štanta s 3 klini, pa okoli nekakšnega roba, kar zračno. Sklad apnenca nad polico je bil nekoliko previsen, nad njim so bile strme platke, visoke za pol cuga; na vrhu jih je zapirala streha. Sva si mislila, da morava tja, pod tisto streho, da naju tam čaka tista (tako Mihelič) “drzna, nadvse slikovita prečnica v levo pod streho”. Zato sem šel z udobne police naravnost gor čez previs v platke … celo majav klin z vponko je bil kakih 5 m nad polico, pa še enega se je videlo 4 m više. A žal nisem našel rešitve, nisem znal/zmogel več kot par metrov gor, levo ali desno, strmo, brez stopov in oprimkov, gotovo težje kot VI. Po dolgem poskušanju in iskanju rešitve sem obupal, s težavo zabil še 2 klina, uredil štant in varoval Urbana, ta je 5 m pod mano in le nekaj metrov naprej po polici (pod mano) prišel do štanta.
Zdaj veva, da je že to bila prava polica in da je bil njen težji del že bil za nama. Na tisti majavi klin, v katerem je že ob mojem prihodu bila vponka, me je Urban spustil čez previs nazaj na polico, nato sva nekaj metrov nadaljevala po (pravi!) polici v levo, a ob prvi priložnosti odvila naravnost navzgor po sredi platk (V+, morda več?) kake pol raztežaja visoko do štanta (vmes 1 klin) misleč, da morava priti do streh na vrhu platk. S štanta se je desno videl viseč prusik, pa sva šla tja, saj je vendar v skici vrisano, da moraš desno od prusika. Hm, ampak midva sva v teh 100 m naletela na 2 viseča prusika, kateri je zdaj na skici? Težka prečnica v desno, pol raztežaja, le 1 klin je bil noter, nič drugega se ni dalo dodati, pri prusiku sem šel 2 metra dol, nekaj metrov v desno po minimalcih in nato po kaminu na vrh močno podrtega stolpiča, Urban pa pri prusiku gor čez rob praktično po rokah, za noge ni bilo nič, zaradi naklonine tudi trenja ne. In tam sta naju čakala 2 klina! Imela sva torej stolpič, na vrhu katerega je bil štant, levo prusik in neko kvazi prečnico, ki defenitivno ni V, torej tako, kot kažejo skice. Tam se nama je zdelo, da je prava prečka še kakih 10 m više … in sva šla naravnost gor, na začetku 10 m slabe IV, od tam se je pa že videl rob stene nad lažjim svetom in sva potegnila kar naravnost, II-III, tudi malo šodra in na koncu kaminček. Na tem mestu nama ni bilo jasno, zakaj bi v teh zadnjih 50 m prvopristopniki silili levo v prečnico namesto naravnost gor po lahkem svetu na greben … no zdaj je jasno - bila sva že skoraj 100 m više.
Med nama in vrhom Velike Mojstrovke je bil le še greben, nič več vmesnih vršičkov. Kljub megli sva našla lahek prehod do poti na V. Mojstrovko in v manj kot pol ure pritekla na Vršič.
V steni sva po zaslugi dodatkov nad pravo prečnico oddelala cel šiht, škoda, da nisva plačana za to, bi se kar splačalo. Vreme sva imela super, dopoldne oblačno, sredi dneva razjasnitev, popoldne megla, dovolj toplo, da ni bilo prav nobenega mraza. Štantov je v smeri in njeni okolici več, kot bi si jih želel (samo moraš biti prav!), klini so večinoma tam, kjer jih nočeš (te lahko potegnejo v težje variante).
Je treba očitno začeti bolj upoštevati svoj nos kot opise in skice, saj, kot je pred skoraj 25 leti v Alpinističnih razgledih (št. 42, str. 22) zapisal Prle, avtorji opisov in skic za vse 3 lažje klasike v Mojstrovkah "teh smeri niso preplezali, ali pa imajo tako slab spomin".
http://stari.slo-alp.com/arazgledi/index.php?c=show&f=42_22.gif&d=42
Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...