... pravi verz iz 3. kitice Ode snegu, ki je trenutno še kako aktualen!
https://www.youtube.com/watch?v=s82VtE8nLtw
Še koledarsko poletje se ni končalo, pa že imamo sneg.
Prejšnjo sredo zgodaj zjutraj sva z Luko optimistično hitela skozi Repov kot pod južno steno Planjave, ki pa je bila po padavinah žal še preveč mokra in mrzla. Po kaki uri čakanja pri temperaturi tik na 0°C sva sklenila, da se greva najprej pogret na sonce na Srebrno sedlo in tam kakšno kitico oddremat. Pa sva že na ~1800 m stopila na sneg in na Srebrnem sedlu ga je bilo že skoraj 20 cm. Presneti sneg. Po počitku sva sestopila nazaj do stene, ki pa je bila v spodnji polovici še preveč mokra za vzpon. Nič, sva rekla, pa drugič, saj jesen bo še dolga in bomo še plezali in sva sestopila v dolino ...
... toda že teden dni kasneje sva sneg sprejela odprtih rok in se odločila odpreti novo smučarsko sezono.
Vremenski podatki v času sneženja so kazali na to, da je najbolj obilno snežilo v Karavankah in Kamniško-Savinjskih Alpah, tam je bila tudi meja sneženja najnižja. In res, v sredo dopoldne sva iznad Železne Kaple plužila sneg, malo nad 1400 m natikala verige, a le 50 m više je bilo snega enostavno preveč. Snega je bilo okoli 15 cm, seveda je bil že moker.
Naprej sva šla s smučmi, sprva po zasneženi asfaltni cesti do Kapelške koče (Eisenkappler Hütte, 1553 m), potem po gozdnih cestah proti levi (JZ) in v par dolgih ovinkih tik pod vzhodni greben na ~1700 m. Tam je bilo snega že okoli 40 cm, bil je le nekoliko vlažen. Na samem grebenu je veter že opravljal svoje zimsko poslanstvo, očistil je bolj izpostavljene dele in zasul zatišne lege, sneg je bil zato za vzpon super, zbit. Do vrha Ojstrca (2139 m) sva se držala markirane poti in najbolj napihanih prehodov ob njej. Prečka pod južnim predvrhom je bila na debelo napihana in celo malo nevarna za kložasti plaz, prečila sva v primernem razmiku in dosegla ruševine z zapuščeno vremensko postajo. Od tam je do vrha le še streljaj, je pa vedno bolj pihalo, baza oblakov je bila tik nad vrhom.
Spust sva začela povsem na vrhu, zajahala raz napihanega snega, nato pa vijugala po mehkejšem napihanem snegu do sedla. S sedla sva se spustila v širok žleb proti vzhodu, ki je imel pod steno širok pas zbitega napihanega snega; dobrih 100 m uživancije je bilo konec pri ruševju. Peš nazaj gor, nato pa spust še slabih 100 m po napihani dolinici ob južnem grebenu, pa spet nazaj gor in spust do avta, zadnji skoraj 1 kilometer po robu na sveže splužene ceste.
Zasneženost na celi tudi seveda ni bila idealna, po gozdu pod grebenom nisva upala smučati, ker je bilo še premalo snega (sva se držala gozdne ceste), nad gozdom pa je bila smuka odlična po zaslugi zametov. Vendar pa se v povprečnih zimah tudi decembra takih razmer ne bi branili.
Za Luko je bil to malo prekratek trening, zato sva pot domov še malo podaljšala in skočila na Slatnik pogledat večerno razjasnitev ter z daljnogledom preveriti možnosti za smučarijo na naši strani Alp. Pa žal česa prav obetavnega (s kratkim kopnim dostopom) nisva našla. A glede na datum se nimava pravice pritoževati.