Po nekaj zaporednih delovnih vikendih so prazniki končno prinesli priliko za pobeg v hribe. V soboto in nedeljo ni šlo, za ponedeljek popoldne pa je že bilo napovedano poslabšanje, zato se z Baro odločiva da greva ponoči na Triglav počakat sončni vzhod.
Precej bolj kot ponavadi je bila zanimiva že pot do Krme, kjer sva doživela pravi Mojstranški safari. Najprej malo iz Mojstrane srečava lisjaka, ki naju spomni kako sva predlani ob enaki priliki videla dve košuti. Ravno takrat se sredi ceste pojavi jelen, ki se mu nikamor ne mudi. Ko se frajer počasi umakne s ceste nadaljujeva in pri kmetiji srečava dva zajca, za piko na i pa se sredi ceste pri hudourniku pojavi še srna.
Nadaljevanje je potekalo bolj rutinsko in okrog druge ure sva na Prgarci, kratka pavza nato nadaljujeva. Luna je medtem prišla dovolj visoko da svetilke skoraj niso bile potrebne. Pod žlebom me začne napadati nenormalna zaspanost, zmrznjen razrit sneg v njem pa mi še dodatno ubija motivacijo. V tem slogu ob štirih prideva do Kredarice in po malici me prične še zebsti, do vzhoda pa je še debela ura in pol. Dokončno zmanjka volje zato pade odločitev, da bo vrh počakal do naslednjič. Nad spremembo plana navdušen za urico zasmrčim za mizo nato se odpraviva proti dolini. Za tolažbo sončni vzhod pričakava na Vrhu snežne konte, kjer za nekaj časa pozabim, da me zebe kot že dolgo ne. Predstave je kmalu konec in na poti navzdol ponovno zvijava gležnje ter pozdravljava horde vzpenjajočih. Tako sva ob pol desetih že pri avtu in na poti domov.
Čeprav brez vrha je bil super dan.
Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...