No pa je potrpežljivost popustila in smo šli, na jezersko vohat za zmrznjenimi slapovi. A na našo žalost po eni uri vožnje in analiziranjem z daljnogledom, ledu vseeno ni bilo dovolj in smo obrnili. Predsednik sicer ni bil najbolj zagrižen s polnim urnikom že brez plezanja, je bil pa super prijazen da je meni in Lukatu posodil šraufe in dvojno vrv. Kajti govorice so bile, da je tadesn slap pod prisankom že narejen.
Eno uro vožnje in 30min pozneje pa sva ga uzrla, led do vrha, vključno s škotskim podaljškom, karkoli že to pomeni. Morda je bil na vrhu 5. raztežaja kakšen električni podaljšek narejen na škotskem, pojma nimam, nisva prišla tako daleč ;)
Ena naveza je bila že pred nama, kar mi je tudi predstavilo realno sliko zimskega plezanja. Nisem namreč pomislil, da pri lednem plezanju vedno nekaj leti navzdol. Poleti kamni frčijo mimo tebe, le če je naveza pred tabo štorasta ali neizkušena, pozimi žal vedno.
Kot da poletno plezanje z vstajanjem ob 6h zjutraj ni že dovolj grozno, pozimi bomo zgleda vstajali ob 4h da bomo sigurno prvi v smeri, ugh!
No pa sva začela. Glede na to da je to moje prvo pravo ledno plezanje, ki ni v mlačci, je seveda Luka vodil vse raztežaje (še enkrat hvala Luka). Prvega je splezal kot bi mignil, saj se led niti ni prav zares postavil pokonci. Pri drugem je bilo pa že potrebno malo večkrat zavrtati v skalo, pardon mislim led ;)
Ker je bila plezarija sila enostavna, je luka za trening varovanja izbral ta-težji praktično viseči štant, tik pred detajlom. In Ker je bil naslednji raztežaj že sveča, ki je baje "malo donela", sva kot po planu obrnila in se spustila na začetek.
Meni je bilo za prvič dva raztežaja zabijanja cepinov in derez s padajočimi ledenimi kepami mimo glave čisto dovolj. Lukatu pa kar ni bilo dovolj in je na hitro skočil še enkrat do prvega štanta (beri: po pozabljen komplet)
S širokimi nasmehi in novimi izkušnjami sva jo relativno zgodaj popoldne odpihala proti avtu in nazaj v dolino. A se sigurno vrnemo še to zimo, ko bo sveča debelejša!