Spoznal sem jo tako, da smo skoraj do nje zapeljali dva dni prej, ko smo si ogledovali nekaj drugega. In prvo kar sem slišal je bilo: "U nee za njo nimamo cajta, ta je prehuda za dons."
Nakar mi Nejc en dan pozneje reče, če bi jo šel vseeno sprobat v nedeljo (to je bilo na božični dan 2017). Hmm če me nejc vabi pa že ne more bit tolk zajebana in seveda rečem ja.
Vseeno se spraviva taktično, saj nočeva da je kdo pred nama na njej. Ker če je kdo tik pred tabo vseeno ni tako prijetno. Bližava se ji že v temi, iščeva optimalno pot in poskusiva varčevati z močmii v počasnem tempu, a želja po njej vseeno zmaga. Pospešiva, mimogrede sva brez sape, ves čas upava da sva res prva, ko se počasi zdani in jo zagledava pokončno pred sabo.
Seveda je govora o teranovi smeri na jezerskem.
A glej ga zlomka, dva avstrijca sta naju prehitela za 15minut. No kasneje sva dobila zgolj dva blaga tuša pršiča, kaj večjega jima pa na srečo ni uspelo sprožiti.
V jami se pripraviva, Nejc zagrize, škrip, škrip škrip in zgine za vogalom. Ne mine niti par minut ko že manično vleče vrv, Zgleda je pri štantu, podrem varovanje, pospravim štant in grem še jaz. To je to, končno, škrip škrip madafaka! Razmere odlične, lynxi zobajo, kar ne pojejo oni pozobajo quarki, tik tak je bil raztežaj mimo. Z nasmehom na štantu komaj čakam da sem spet na vrsti. Seveda gre tudi tokrat naš Biceps naprej, konec koncev sem prvič v pravi zimski smeri.
Gledam kako šraufa vijak v led, leva noga mu zdrsne, v desni ima vijak, komaj se drži z levo roko, pulz naraste, popusti še desna noga, nejc visi, jaz pa seveda spustim varovanje, hitro vzamem fotoaparat in vse skupaj slikam, predsednik bo navdušen!
Haha v resnici je bilo malo manj drame, fotko sem pa vseeno uspel narediti ;)
Seveda brez problemov pride tudi do drugega štanta, nakar sem na vrsti spet jaz.
Z vsakim korakom je bil nasmeh na obrazu večji in ko pridem do štanta me vpraša, če bi šel naslednjega jaz naprej, po kakšnih 0,17 sekunde sem rekel ja. Šraufe in komplete za pas in gasa.
To da me je v meča žgalo, ko sem vadil kako se šraufa ledne vijake bomo izpustili, psiha je bil na mestu in kot bi smuknil sem pri naslednjem štantu. No nejcu je ta "smuknil" verjetno trajal malo dlje.
Od tukaj pa do prečke sva se šla malo po štajersko. Pri neprijetni prečki je nejc spet prevzel odgovornost, odplezal naprej, za njim še jaz, skok čez rob in teranova osvojena!
Na poti nazaj sva si zaradi neenakomernega vdiranja z derezami veselo trgala hlače in si jih zabadala v noge, ampak sklepam da je to pozimi standard ;)
Odhitiva nazaj do avta in vsak na svojo božično večerjo.
info: Teranova smer nad jezerskim, III/3, M, 350m, 1-4 ure, 80°/50°-70°, 24.12.2017, razmere odlične (led in škripavc)