Včeraj smo se Peter, Jasna, Karmen, Miha, Jernej, Tjaša, Andrej, Nina in moja malenkost odpravili pogledat kako stvari stojijo na oni strani meje , natančneje v naši prijateljski južni sosedi. Zmenek se je zgodil točno ob 12.00 uri (če verjamete) na Dolgem mostu. Pot nas je z najbolj nujnim vmesnim postankom, na bencinski postaji našega veleznanega energenta v Čatežu, vodila do Zagreba oz t.i. »Penjačkog centra«. Zahvaljujoč digitalni Tanji alias Garmin in ob pomoči naše Karmen smo center našli v prvo. Kot se spodobi smo bili tudi prvi na lokaciji, ki smo začeli plezat. Seveda smo si pred tem z nedavno naučenimi vajami pridno ogreli svoje okončine, dodatno pa smo si jih pretegnili z ogrevalnimi vzponi začenši s težavnostmi 6a ali več :) Razumljivo smo kaj kmalu ugotovili, da so bile oči le malo prevelike, zato so pavze postajale daljše, težavnosti pa nižje toda le za krajše obdobje. Celotno dogajanje smo si popestrili s prenekaterimi komičnimi pripetljaji, po 4 urah pa smo končno pobrali svoja šila in kopita, ter se odpravili na zasluženo večerjo.
Toda zlomka. Uvedba julijanskega koledarja nekaj desetletij pred našim štetjem je povzročila nepregledne kolone zaradi božičnih praznikov. Bistroumno in hkrati preventivno smo tako za vrnitev v našo rodno deželico izbrali mali mejni prehod Bregana, pardon me, Obrežje, kjer smo na prehod čakali le 80 minutk. Le-te pa so bile daleč od dolgočasnih in mukotrpnih. Prav nasprotno! Ko smo ugotovili kaj vse skrivajo naši prtljažni prostori je iz nas začela buhteti sama radost, ki so jo nekateri izkoristili tudi za krajši (na momente offroad) sprehod. Nasmejani, načvekani, spočiti (nekateri bolj drugi manj) in z dobrotami posladkani, smo prečkali mejni prehod ter kmalu zatem pristali na italijansko-mehiški gostiji, po dobri urici druženja pa smo s polnimi želodčki odjadrali proti Ljubljani.