Nova centralna smer v Veliki Babi (IV+, 700m)

Končno sva se ta vikend z Urbanom lotila Nove centralne smeri v Veliki Babi, ki je zaradi svoje dolžine in polne opremljenosti zelo priljubljena med slovenskimi in tudi tujimi plezalci.

Opozorilo: čeprav je smer popolnoma navrtana, je vseeno ne gre podcenjevati. Svedrovci so v večini smeri precej narazen, nameščanje svojega varovanja (frendi, jebice) je zaradi narave skale zelo oteženo (lahko bi kvečjemu ponekod zabijal dodatne kline). Smer ne sledi vedno logičnim prehodom in vedno se od zadnjega vpeteka svedrovca ne vidi naslednjega, tako da je pametno dobro naštudirati skico in potek smeri, predno vstopimo. V vrhnjem delu, po "tretjih ploščah" je potrebno zaviti v desno in ne nadaljevati po plošči z borovci, pravtako je nekaj težav na koncu pri izstopu, saj se ne smemo takoj po zadnjem atraktivnem raztežaju zapoditi desno v krušljiv svet z borovci, ampak moramo nadaljevati (nekoliko nelogično) levo okoli ovinka do zadnjega sidrišča/vpisne skrinjice.

Še dobro, da sva na parking na Jezerskem prišla že ob šestih (kar bo postalo jasno kasneje), saj sva za celotno turo na koncu porabila čisto cel dan.

Dostop je po lovski poti na Ledine; predno pridemo previsoko nad melišče se spustimo do njega in po melišču nadaljujemo do vstopa v ozko grapo, ki se vzpenja levo proti Veliki Babi. Na koncu grape se usmerimo rahlo levo in se po logičnih prehodih vzpenjamo (I-II) proti začetku smeri, ki je med dvema značilnima votlinama.

Ko pridemo do nekoliko izrazitejšega skalnega skoka je nekoliko desno velika rumena pika, ki označuje začetek smeri. Prvi raztežaj smeri je poplezavanje II-III stopnje, sidrišč in varovanja ni, tako da ga plezamo brez varovanja. Prvo sidrišče se nahaja na naši levi in je že del prve ogromne plošče, kjer se tudi navežemo.

V smer sva očitno prispela prva, je pa kmalu za nama prisopihala še ena Avstrijska naveza, ki pa sva ju kmalu spustila naprej, saj sva hotela uživati v plezanju brez priganjanja in sopihanja za vrat.

Raztežaji gredo nato nekako takole.

Najprej prve delno razčlenjene plošče (celoten 60m raztežaj), nato sledi prvi kamin in nato še nekaj raztežajev plezanja po razčlenjenem terenu, nekakšni razpoki/kanalu.

Raztežaji so enkrat kratki (tudi pod 20m), enkrat pa daljši od 60m. Midva sva plezala s 60m dvojčkom, vendar bi bilo najbrž lažje s 70m (ali 80m,90m) enojčkom, saj sva morala enkrat potegniti cca 10m štajerca, da sva dosegla naslednje sidrišče, dvakrat pa narediti res kratke raztežaje samo okoli ovinka, ipd...

Zgornja polovica smeri se začne z drugimi, najbolj slovitimi ploščami, ki so zelo gladke (in prašne, tako a so tudi suhe zelo spolzke), pleza pa se jih s podprijemom v razpoko desno ob njih. Na vrhu teh plošč je potrebno zaviti strmo desno, kar je označevala tudi (včasih menda zelo očitna) zelena puščica (nahaja se tik ob štantu), ki pa je sedaj do dobra zbledela. Po kratkem dvigu smo na naslednjem sidrišču. Še en dvig desno po naloženi polici in smo na tretjih ploščah. Varovanja je tu precej malo. Te plošče so kratke, vendar popolnoma nerazčlenjene - pleza se izključno na trenje. Na vrhu teh plošč je odrešilni macesen in po kar napsihiranem vodstvu po gladkih ploščah nisem izgubljal živcev z iskanjem sidrišča ter ga uredil kar na sidrišču. Ni mi bilo žal, saj je navrtano sidrišče sicer kakšnih 15m desno, vendar kar nekaj metrov krušljivega dviga brez varovanja višje.

To sidrišče je začetek četrtih, zadnjih plošč (III), ki so precej bolj razčlenjenjene in lažje. Na koncu teh plošč je ponovno potrebno zaviti desno pod/v steno, čakata nas še dva atraktivna razetžaja. Tukaj se skala zelo spremeni in ta raztežaj je precej naložen in krušljiv, zato je potrebna previdnost. Nato pa nastopi predzadnji in najlepši del smeri. Plezamo nekoliko v levo po zračnih poliščkah, v kompaktni skali z dobrimi oprimki in stopi, a veliko zraka pod sabo. Varovanje je dobro, vendar kar dosti narazen.

Zadnje sidrišče, ki sva ga dosegla, pa je na robu velike zaplate borovcev, nekoliko desno iz smeri prihoda na polički. Do sem sva prišla v šesth urah in če bi nadaljevala prav, bi bila v nekaj minutah na koncu in pred 16h na vrhu Velike Babe. Ker se iz tega sidrišča ne vidi naslednjega svedrovca, sva namesto (manj logičnega) nadaljevanja v levo, nadaljevala desno po krušljivem in naloženem terenu, polnem borovcov. Šele dva "raztežaja" (varovala sva se na sumljive skalne roglje in borovce) desno sva ugotovila, da sva izstop sigurno falila.

Vmes je začelo še deževati in pustolovščina je dobila novo dimenzijo. Vseeno sva po nekaj lomastenja med strmimi borovci, ki so viseli skoraj v zraku vseeno prišla v nekoliko lažji teren na južni strani, kjer sva se potem vzpela še kakšnih 100 višinskih metrov nekoliko v desno in na najino veliko olajšanje dosegla pot, ki vodi na Avstrijsko stran proti Jezerskemu sedlu in ferati Rudijeva vertikala. Tako sva okoli 18h pričela s spustom, najprej po ferati ki je kar ni bilo konca in konca do Kranjske koče na Ledinah in nato še do parkirišča na Jezerskem.

Izmenično v vodstvu plezala: Benjamin Dobnikar (Freeapproved) in Urban Primožič (PK Škofja Loka).

Komentarji

comments powered by Disqus
Oceni sliko:
Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...