Po faksu sva se z Matejem zapeljala v Vipavo in se namenila preplezati 380 metrsko smer, ki smo je sicer pred časom zlezli skupaj z Valentino in Duletom. Smer je lahka, sva pa malo zalutala in zato 3 raztežaje potegnila po svoje. Ker s seboj nisva imela zatičev in metuljev sva z zabijanjem in izbijanjem klinov zgubila precej časa in tako izstop dosegla v zadnjih izdihljajih dnevne svetlobe.
Že tako napeto vzdušje v zadnjih raztežajih je še popestril Matejev padec, ko se mu je odlomila za en hladilnik velika skala (his words not mine), kar je bilo na štantu zgoraj slišati, kot da se je podrlo pol gore.
V trdi temi sva nato 2 uri in pol lutajoča skozi šumo sestopala in malo čez deseto zvečer zelo utrujena prišla nazaj do avta. Dan je bil resnično naporen, ampak bilo je vredno.