Na Storžič po Kramarjevi

Dolge in aktivne praznike sem na veliko zaključil v soboto, ko smo se Tadej, Tine, Gašper in jaz podali v osojne stene Storžiča. Plan je bil prilezti po Kramarjevi grapi, nato bi sledil turni (bil sem edini pešak) spust preko Petega Žrela nazaj do izhodišča. Med potjo sem že imel v glavi možne kadre, ki bi jih lahko posnel pri spustu. Dostop do grape je bil kar utrudljiv, saj je bilo veliko napihanega snega na trdi polagi. Ker sem bil edini brez dodatkov, je bil štrik od vstopa v grapo naprej ponovno v domeni mojih ramen. Prvi skalni skok je minil za šalo.  Drugi skalni skok smo obvozili po desni in na tem mestu je moj dar govora izpuhtel. Psihično mi je bilo zelo naporno obiti skalo stoječ le na površini pol stopala, saj pogled v strma pobočja ni bil ravno ohrabrujoč. Malo zatem smo si pri bivaku razgledovali pot za naprej. Sledila je sitna prečka (ugotovil sem, da jih ne maram preveč), nakar se je naklonina začela stopnjevati. Ena sama štanfarija. Da so noge pele, ne rabim posebej poudarjati. V vršnem in zadnjem ter najdaljšem skalnem skoku smo izvajali mešanico drytoolinga in lednega. Zanimivo mi je bilo spoznanje, kam vse človek lahko vtakne/zatakne cepin. Sledil je še najstrmešji del, ko sem se dobesedno prekobacal na greben. Toplota sončnih žarkov in fantastični razgledi so odtalili moje zanohtane prste (na vrhu je bilo po Tadejevih podatkih -11°C). Še naprej sem bil redkobeseden, saj me je psiha še vedno držala. Spust je sledil brez prej načrtovanega fotografiranja, ker sem enostavno imel preveč dela s samim seboj.

No, na iztopu iz Žrela se je moja radost okrepila, skoraj bi rekel, da sem se prebudil iz nekega zamaknjenega stanja. Poln elana smo izvedli še zadnji fotosešn, ki se je končal z obilico smeha. Imel sem predlog, da se spustim malo nižje in fantom rekel, naj z zavojem čisto blizu mene prismučajo, tako da dvignejo malo snega proti objektivu. Zanimalo me je, kako bodo fotke izpadle. Sicer niso bogvekaj, ampak nasmejali smo se na veliko, saj je Tadej pripizdil z veliko hitrostjo in me dobesedno zaul s snegom. Rezultat je viden na sliki.

Fotoaparat mi je na tej turi prvič bil v napoto med samim vzponom. Si bom moral kaj pametnega izmisliti, saj se ne mislim kar tako odpovedati fotkanju v težavnostnem terenu.

Glede na to, da je Kramarica bila moja druga zimska grapa, lahko rečem, da je fizično in psihično konkreten zalogaj.

Kot običajno sledi galerija:

Komentarji

comments powered by Disqus
Oceni sliko:
Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...