Četrtek 1.7. se Meta končno odloči, da kupi nov bajk in glej ga zlomka,za dobavo je potrebno naročilo cca. 14 dni. To pa glih znese na dan odhoda v Cortino. K sreči je prodajalec tudi kolega in vse skupi se izide ful uredu, ker kolo že prispe v ponedeljek 12.7. in nama končno odleže.
Prvi deviški kilometri z novim bajkom pripadejo popoldanski turci na 2046m visok Lago di Federa. Po zemljevidu naj bi do tja vodila težja pot, ki se na koncu izkaže za asfaltirano cesto do višine cca. 1900m naprej pa končno makedam. Se pa ta asfalt izkaže za hiter vzpon, ker sva za dobrih 800 višincev potrebovala slabi 2 urci. Ker sva bila že pozna in nisva v naprej naštudirala nobenega spusta sva se vrnila po enaki poti vzpona.
Naslednji dan sva se odločila, da se odpraviva proti prelazu Paso tre Croci 1989mnm in potem nadaljevala pot proti jezeruLago di Misurina in še proti jezeru Lago di Antoro. Začetni del poti je asfaltni, nato pa se pot nadaljuje po zelo lepo urejeni makadamski poti namenjeni samo kolesarjem in pešcem.
Tretji dan in posledično zadnji dan kolesarjenja pa sva se skupaj s Katjo odpravila na nekoliko daljšo in zahtevnejšo turo, ki je že na začetku postregla z izjemnim vzponom. Začetni makedamski vzpon se je postavil pokonci in in potrebno si je bilo oprtati kolo na rame in že sva hitela mimo pohodnikov, ki so naju začudeno opazovail. Nato se je pot le nekoliko položila in pred nama se je odprla idilična mulatjera, ki pripelje na 2277mnm z izjemnim razgledom na okoliške hribe. Pot sva nadaljevala do najvišje točke ture ki je bila 2316mnm in od tu je sledil tehnično zahtevnejši spust, ki pa sva ga prekomerno podaljšala in zgrešila odcep, ki bi nama prišparal kar nekaj poti. Sva pa na ovinku s planirane poti doživela, da se je Katja pogreznila do kolena v blato in da sva rinila kolesi spet 300m višincev. Pot se je nadaljevala po zelo visoki travi in kasneje tudi po gozdu, ki je postregel z izjemnimi iglicami;)
Ko sva prišla spet na pravo pot naju je končno čakal tako željen spust, ki se je izkazal za res lepega. Začetek izjemno strm vendar vozljiv nato pa po mehki travi in naprej po singli, dokler nisva prišla do ceste kjer se Italijani pripravljajo na asfaltiranje vseh možnih gorskih cest. Zaključek ture je sledil z gori doli ob reki in vse do kempa, kjer sva si privoščila zaslužen počitek in hrano.
Žau se je v nedeljo sfižilo vreme tako, da nisva z Meto nič več kolesarila. Hitro sva pospravila šotor in se odpravila proti domu. Tako, da tile trije bajkabilni dnevi so bili res vredni vsega in sploh mi ni žou, da nisem plezal v Dolomitih. Zato pride še čas.
Žiga
http://www.dropbox.com/gallery/8773986/1/Dolomiti%20MTB?h=806507