Milijarda (V+/500 m) v Rjavini in hop v Radovno

Naključje je hotelo, da smo bili v manj kot tednu dni znova pod mogočno Rjavino. Tokrat z bolj plezalnimi ambicijami. K izbiri smeri o kateri sem doslej prebiral povečini “ne-priporočljive” opise, nas je eden novejših prijetno presenetil in prepričal v odhod. Dostop v jutranji vlagi je ob čvekanju hitro minil. Nejc in Jaka (ter duh izabele) so me priganjali v breg v dobri poldrugi uri smo se že znašli pod steno. Bilo je nepričakovano hladno in prve raztežaje smo vsi splezali v bundah. Že kmalu je postalo jasno, da so našemu okusu bližje tisti "negativni" opisi o smeri. Delno najbrž tudi zato, ker smo v dveh deli smer malce zgrešili in plezali neke težje prehode, o "dobri opremljenosti" pa vsekakor ni bilo ne duha ne sluha. Do pred-zadnjega raztežaja smo vsega skupaj našteli kakšnih 8 klinov, kar nekaj jih je bilo dvomljive kvalitete. Sloves krušljivosti zadnjega raztežaja prav tako ni razočaral, predvsem pa smo (ponovno) spoznali, da povezovanje raztežajev v naših gorah nima pretiranega smisla, vsaj ne časovno. Ko smo vsi preživeli izkopavanje ruševin zadnjega raztežaja, si na žalost nismo prav nič oddahnili. Previdno - kot po jajčevih lupinah, smo se po štirih plazili ven iz kotla, kjer se je pod nogami in rokami premikal praktično vsak stop oziroma oprimek. Ob izstopu na škrbino v greben Rjavine smo na moje prigovarjanje in relativno pozno uro izbrali smer proti udobnim travam na Temenu Rjavine. Malce bogateje obložen nahrbtnik sem izpraznil in prazen volumen zapolnil s plezalno kovačijo ter skočil do avta "okrog vogala". Nejc in Jaka sta jo prek Dovških vratc mahnila v Kot. Nam trem smer in predvsem nevarni metri po smeri do grebena niso ostali v lepem spominu, so nam pa srca ogreli izjemni razgledi, popolna osama in prijateljski trenutki. Fotografije in "tehnične laserske risbe" so od Jake.

Komentarji

comments powered by Disqus
Oceni sliko:
Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...