Prvi januar je ponudil odličen uvod v novo leto. Navsezgodaj, medtem, ko je večina šele dobro prikrokala domov, se je trio z uglašenim mlinčkom podal proti Italiji in naprej na Predel. Na znanem in zadnje dneve polemiziranem odcepu nas je pričakalo darilo sosedov. Sredi ceste so italijani postavili tablo "ZAPRTO za promet". Tu je par vzdrževalcev kolovratilo z bagerjem in vodja nam je že od daleč nakazoval, da prehod ne bo možen. Po krajšem pogovoru izvem, da je problem v padlem drevju. Ker smo imeli svoje mnenje o stvari, smo se, ne zmeneč za prepoved, odpeljali proti prelazu. Če ne bo prehodno, se lahko v vsakem primeru obnemo, si rečem. Pohoblana cesta je vseskozi omogočala srečanje dveh avtomobilov, padelga in požaganega drevja smo videli le za vzorec. Toliko o prijaznih sosedih.
Po divjem spustu po grapi nas pričaka fantasičen razgled. Ledna zavesa Predelice (3+, 85°/75°) se drzno pne v višave. Pustimo jo za posladek in se za ogrevanje lotimo sosednje zaledenele Leve grape (2/3, 40°/60°). Po cca. 20 metrih odličnega leda in nekaj malega skalovja nas dočaka štant kot se šika. V zgornjem nadstropju Tadej in Jani uprizorita prosto hitrostno plezanje. Tanek led nam onemogoči napredovanje, zato opravimo abzajl in pristopimo do prej omenjene zavese.
Prvi raztežaj Predelice mi je pobral skoraj vse moči, tako da sem še kar nekaj časa lovil sapo. Še fotkanja v idiličnem okolju s stenami obdanih tolmunčkov nisem bil sposoben. Ja, ledno plezanje je naporna reč. Po dveh krajših raztežajih smo bili zunaj strme soteske in do avta nas je čakal skoraj lahkoten sprehod.
Ledno plezanje me je izmučilo, dotolkel pa me je Tadejev štrik, ki je ves prepojen z vodo in obdan z ledno oblogo prispeval zajeten dodatek k teži v nahrbtniku. Sprijazniti se je treba z dejstvom, da je nadimek vsakega začetnika pač šerpa. Nekako sem se moral oddolžiti za odlično Tadejevo in Janijevo mentorstvo in budno spremljanje. Hvala obema, izvrstno sem se imel. Še galerija: