Izkoristili smo praznik in si v petek zarana zadegali oprtnike na rame in se odpravili na sneg tja gori na Grossglocknerjeve ledenike. Bilo nas je slab ducat, nekaj Zlatotovih tečajnikov, nekaj ostalih. Vreme nam je bilo naklonjeno in resnično smo uživali. Tečajniki Herr Slatkota (kot so ga krstili v koči) so se na glavo metali v špaltne, ostali pa smo smučali po ledeniških vesinah nad kočo Oberwalderhütte. Koča je skoraj na 3000 m in kar nekaj mladincev se je borilo z glavobolom in slabostjo, veterani pa smo sprejeli bolj fair boj s pšeničnim pivom. Jemljem si pravico okarati mlade alpince zaradi skromne udeležbe na obeh ledeniških turah. Škoda. V nedeljo so alpinci odmarširali tja nekam na en bolj strm tritisočak ki mu ne vem imena (Izi ga kaže na eni od slik), mi pa smo bili nagrajeni s fantastično smuko po popeglanem putrčku z vrha Mitlerer Barenkopfa (3350 m) do konca ledenika na 2500 m. Ker se tudi Avstrijcem skoraj več ne da nosit smučk v hrib, smo imeli na voljo deviška ledeniška prostranstva, kjer smo se afnali s širokimi carving zavoji. Kar dlake mi gredo po konci, ko se spomnim. Podobno se je pomoje v romanu Boter počutil mladi Corleone, ko je deviški Siciljanki snel kranceljček, pripuščen v rajske vrtove. Na koncu nas je čakalo še skromnih 150 višinskih m peš spusta po promenadi Gamsgrubenweg do garaž na Franz Josef Hohe. Kar ni slab izplen za poletje. Pri garažah smo s smučmi na ramah in topotajoč v pancarjih bili atrakcija za Japonce, Arabce in ostale turiste. Herr Slatko in Alpinjugendsturmtruppen so prilomastili za nami kako uro. Lahko je žal vsem tistim cagavcem, ki so se prijavili, pa potem odjavili.
Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...