Prejšnji vikend se nas je peščica mudila okrog Korošice. Mimo planine Podvežak dosežemo v lahkotnem tempu Kocbekov dom, kjer odložimo odvečno kramo in gasa v steno Vršičev. Tomi in Tosja ter midva z Martinom si izmenjaje podajamo grife v Lukmanovi (IV+/III, 130 m) ter v smeri mimo votilne (IV/III, 100 m), medtem ko sta Džanozo in Nežica malo bolj telovadila v Frančkovih štiricah. Namesto udobnega sestopa s sedelca med Dedcem in Vršiči, sva z Martinom po prvi smeri z vrha malo zašla in nehote spoznala čare lomastenja po ruševju. Enourni obvoz se je še kako poznal v nogah, ampak kaj nama to, vse za kondicijo!
Sledeči dan se v nekoliko okrnjeni zasedbi podamo v stene Vežice. Tomi in Tosja v SZ raz (IV+, 220 m), z Džanozotom pa v GG (V+, 390 m).
Po preučevanju Prletove skice in fotografije z vrisano smerjo (ki je napačna), iščeva vstop in malo čudno zreva v vertikalo. Na srečo kmalu nad polico opaziva klin z vponko, ki nama da vedeti, da nisva na pravi poti. Napako hitro popraviva trideset metrov više, kjer nad votlino pravilno vstopiva. Zanimiva, zračna in obenem lepa prečka začini drugi raztežaj. Po lažjem svetu in mimo lope prideva v črni kot, od koder po prečki prezgodaj zavijem v desno in končam na navrtanem štantu sosednje smeri. Že drugačni svedrovci mi dajejo slutiti, da sem zaj..., pogled v previse in teren nad menoj pa to le še dodatno potrdi. Džaniju predlagam , da se spustiva nižje in ponoviva vajo, ampak v daljavi opazi star klin in že je v akciji. Sicer čez gornji previs se nisva basala, vpet je bil prvi svedrovec (ki je mimogrede zelo visko, glede na to, da te spodaj čaka fajn polička), nato pa malo v levo, v plitko zajedico do starega klina in nato strmo gor po črnem žlebiču do naslednjega štanta. Uporabnih oprimkov za vzorec, raztežaj pa napet skoraj do konca. Kako mu je više v kočljivem mestu uspelo še klin zabiti, mi še sedaj ostaja čista neznanka. Po pregledu ugotovim, da sva plezala šesti raztežaj smeri Tik pred dvanajsto (po Džanijevi oceni konkretna šestica). Džani, kapo dol za tole.
Naprej sva šla po originalu, do izstopa na vznožje vršne stene in po razčlenjenem svetu na rob Vežice, kjer sta naju na mehkih travah čakala in poležavala Tomi in Tosja.
Kljub temu, da sem zalutal, se mi je smer zdela odlična in z vrhunsko skalo. Lep vikend je bil.