Ideja je zaživela zelo na hitro. Jaz bi šla, on bi šel, torej greva. Brez nek hudih planov, tempa, sekund, kilometrov, torej “homoturistikus” s kajakom ob zahodni obali Cresa. Dobila sva še priporočilo za ogled otoka Zeće in Unije. Navtične karte sem si sprintala tukaj for free: https://www.dropbox.com/sh/hy1sjzhbqemcoe5/AADZu0pq0_T857dCUYq2Rdima?dl=0,
ostalo sva spakirala po občutku.
Seveda so DRYbag-i obvezni, čim lažja vesla, seakayak for two pa sva si izposodila kar v kampu Kovačine. Nekateri so svetovali šotor (kar uradno ni dovoljeno), nekateri viseče mreže, midva sva se odločila za šotor in glede na vse dogodke, je bila to najboljša odločitev.
Glede cunj v tem letnem času po moje ni fajn komplicirati in so res bistvo kopalke in majica, ostalega skoraj nisva uporabljala. Fajn je vsaj približno vedeti kje se da dobiti pitno vodo – na tem delu je v vasi Lubenice.
Dan 1: Kovačine – Lubenice = 16km.
16. avgusta ob 11ih izplujeva iz Kovačin in četrtkov cilj so bile Lubenice. Ko sva se navadila, da je seakayak napram mojemu kajaku v Bohinju zelo stabilen, je veslanje postalo užitek. Sicer se nama je poznalo, da sva štartala iz Ljubljane ob 4ih zjutraj, ampak meni se je zdelo, da drviva.:-)
Po osvojenem rtu Pernat imava prvi pitstop. V zalivčku, ki se je meni zdel takrat najlepši. Kasneje sem ugotovila, da je bil ta eden izmed podpovprečnih, ampak pustimo finese.
Cres ponuja res božanske zalivčke in res lahko izbiraš med takimi na katerem se lahko žogaš ali pa izbereš takega, kjer žoga ni potrebna sploh.:-)
Prvi dan naju je zaradi veslanja po najhujšem soncu skoraj “požgalo”, a zastavljen cilj sva vseeno dosegla. Ko sva pod Lubenicami našla zalivček z veliko skalo in zraven senco, sem odločno rekla, da od tam danes ne grem več naprej.
Po parih urah čiliranja pa sva ugotovila, da se iz “najinega” zalivčka z malo plezarije pride celo na markirano pot do Lubenic in sprejela sva še romantični sončni zahod.
Dan 2: Lubenice – Martinščica – otok Zeća = 11 km + 7.76 km = 18,76 km
Čeprav je bilo zelo mirno, se zbudiva zelo zgodaj. Glede na to, da sem jaz zaspanka, mi je bilo to zelo zanimivo, ampak za jutranji pogled iz šotora se res splača odpret oči.
Po obvezni limoni in zajtrku že veslava proti Martinščici. Vmes zaplujeva v Plavo Groto, vendar zaradi jutra, še ni obsijana s soncem. Vseeno občutek modrine bode v oči.
Nadaljujeva ob obali do Martinščice, kjer kar mrgoli čudovitih zalivčkov. V Martinščici nato nakupiva hrano in vodo ter se zabukirava v prvem senčnem zalivčku in čakava, da mine najhujša vročina. Vmes narabutava cerkvene fige in si privoščiva sladki tuš. :-) Popoldne pa za šalo-malo preveslava do otoka Zeča, kjer na jugu otoka najdeva pravi rajski zalivčić s pogledom na Mali Lošinj. Oujeeee.
Ampak, da ponoči le nisva bila preveč osamljena, so naju obiskale lačne podgane ter nama požrle pol hrane. Obožujejo hrenovke in banane!
Nauk št. 1: hrano vedno spravi v notranjost kajaka!
Jaz sem sicer happy, da naju niso napadle divje svinje (baje so tudi na otoku?) in da so nama podgane pustile vsaj limone in pol kruha ter energijske tablice.
Dan 3: Otok Zeća – Lubenice – 13 km
Dopoldne preživiva v hišici brez številke na Zeći, pojeva, kar so nama pustile frendice, nato pa popoldne preveslava nazaj do Lubenic, kjer prespiva v zalivčku, tokrat v takem, kjer se da tudi žogat :-).
Dan 4: Lubenice – Valun – Kovačine – 12.7km + 3.97 km + 7.01 km = 23,68 km
Zadnja noč je bila zelo mirna in z vsakih dnem postajava mirna tudi midva. Moja ugotovitev je tudi, da je dan lahko dolg, ampak ne dolgočasen. Da se lahko umirim. Da lahko mirno ležim in da končno slišim sebe. Slišim njega. Ugotovim tudi, da si nehote ustvarjamo preveč stresa ter da si kompliciramo lajf čist za BV. In, da je vse simpl. Le da nas sistem vkalupi in ne izpusti.
V vsej tej mirnosti in v upanju, da bi vse to trajalo, naju čaka še zadnja etapa – na koncu ugotoviva, da sva si pustila preveč km za finish, kajti frendice podgane so nama pojedle energijo, plus tega naju je do rta Pernat do Valuna dodatno zaustavljala burja. V Valun prideva lačna kot volka, a z novo izkušnjo.
Po predaji kajaka v Kovačinah padeva v gužvo kampa, napihljivih toboganov, dretja in spet se vprašam ali bom lahko še kdaj na tak način ležala na plaži? Na plaži, kjer je potrebno že zjutraj rezervirat prostor? Kjer je žnj ljudi in hrup na x potenco? Ali pa sem res “okužena”?
Vsekakor je tak način kajakiranja odličen teritorij za spoznavanje tako sebe kot drugega, možnost sobivanja z naravo in na koncu koncev je najbolj pomembno to, da ugotoviš, koliko nepotrebnih motilcev neprestano kroži okoli nas.