Tokratna nedelja je bila tipičen (zgodnje)jesenski dan v najlepši možni podobi. Dnevu primerno smo si zato privoščili uživaško turo na visokem nivoju. Jugozahodni raz Mangarta (IV/II-III, 400 m) je dokaj nezahtevna in nestresna smer s kratkim dostopom in širnimi razgledi. Poleg tega je opremljena s svedrovci in večinoma dobro skalo, čeprav so položnejši deli seveda bolj krušljivi.
Idejni in dejanski vodja je bila Slavi, turisti pa Džani, Peter in jaz. S ceste pod Mangartskim sedlom ni veliko vzpona do dobro vidne škrbine pod razom. Pred nami je bila le ena naveza, za nami nikogar, kar je glede na priljubljenost smeri verjetno redko razkošje. Kljub imenu je plezanja prav po razu bolj malo in večji del smeri smo bili v senci, da je bilo prav prijetno. Mudilo se nam ni, a smo vseeno plezali tekoče in brez težav. Tudi najtežji raztežaj se mi ni zdel pretirano zahteven, pač toliko za popestritev, da se je bilo vendarle potrebno malce potruditi in ne samo brezskrbno poplezavati.
Smer izstopi na prekrasno travnato teraso, ki le še potrdi vtis lepe smeri. Seveda smo tam malo posedeli, nato pa smo se prisilili k vzponu do vrha po bližnji slovenski poti. Sestopili smo naokoli po italijanski poti, ki se je izkazala za najbolj zoprn del ture, saj so skale tako zlizane, da je prav nevarno. Sonce nas je do takrat že dodobra pregrelo, zato smo se med potjo osvežili v Rabeljskem jezeru in v Kranjski Gori nadomestili še porabljeno energijo. Takšno turo bi teoretično lahko opravili v precej krajšem času, vendar se zdi, da bi s hitenjem zgrešili pravi čar – tako pa smo zadeli v polno.
Nekaj več slik na blogu.
Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...