Da se kdo ne ustraši - tale prispevek je od prejšnjega vikenda (nedelja 22. 3.). Eni pač potrebujemo več časa, da pogruntamo vso to sodobno tehniko :)
Bilo je pa tako: tisto lepo nedeljo smo se, bolj planinski in borderski kot alpinistični prijatelji, odločili, da jo mahnemo proti Kredarici.
Ko so bili bordi dobro privezani, smo se zagrizli v gosjem redu in siju čelnih svetik po zgazeni poti. Škripanje snega pod čevlji, svež in mrzel zrak, nebo pa jasno s tisočerimi zvedicami in utrinki...
Pot navzgor, pa malo po ravnem in spet strmo navzgor, pa trd sneg in spet ugrzanje čez kolena - vsega je bilo.
Tako smo se počasi lezli naprej. Pri pastirsem stanu Prgarca, smo imeli zgodnji zajtrk in od tam naprej nas je spremljal in grel sonček... wwaaa ta sončni vzhod - že zato se je slačalo it :)
Vreme je res bilo enkratno in počitkov je bilo kar premalo... Tako smo jo strumno mahali v zadnji in najbolj strmi hrib...
Nekaj časa smo še lahko sopihali in delali gaz, potem pa je sneg postal trd in za planince z malo izkušnjami po snegu nevaren. Kredarica nas bo počakala, mi pa si bomo do takrat nabrali dovolj izkušen in potrebne opreme... Tako smo se obrnili in odbordali v dolino.
Še eno veselje - enkraten sneg za bordanje!!!
Bordarji smo bili štirje in če dobro prešteješ sledi jih je malo več - ja šli smo še enkrat:)
Foto: Štefan Matjaž - Stepa