Na dan norcev sva šla z Maretom v Malto, kjer sva se z vso smučarsko opremo na ramah počutila, da bo to najin dan... Po dobri uri hoje do snega in še nekaj hoje po dolgovezni cesti sva končno prišla na širna pobočja nad gozdom in sčasoma prišla do (neoskrbovane) koče Villacherhütte. Nato se je začelo iz naju delati norca še vreme in nama pošiljalo vse od sonca, vetra do snega... Saj sva se že res spraševala po zdravju, pa kljub temu sva vztrajala po ledeniku meglenemu vrhu naproti. Kaj to pove o nama, ne vem.
Prvi dan sva zaključila na razgledni ploščadi med skalami sredi ledenika in v vetrovni noči upala, da bo veter odpihnil oblake. In res - naslednji dan ni bilo več šale! Zimski mraz, jutranji pomežik sonca, midva pa naprej po širnem ledeniku in med skalami po grebenu vse do pod vršne piramide na smučeh ter kratek peš vzpon do križa na vrhu. Razgled seže daleč, saj je vrh najvišji v okolici.
Pri spustu sva ujela optimalne razmere in uživala vse od vrha pa do dna! No ok, pač dokler ni na cesti zmanjkalo snega... Na koncu sva se torej strinjala, da bi bila nora, če ne bi šla gor!
Krasna in dolga tura, ki bo še nekaj časa aktualna - če se vam seveda da nekaj časa nositi smuči. Še nekaj več slik na blogu.
Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...