Sicer malo z zamudo, vendar tudi sam pristavljam svoj dolomitski piskerček. S Tomijem sva se prvi dan potepala okrog Sass Pordoi-a, natančneje v smeri "Fedele", IV+, 600 m. Ko sem si zjutraj zarana na dostopu ogledoval to mogočno steno, se mi je težko dozdelo, da po njej peljejo prehodi četrte stopnje. Vse je namreč tako navpično in na oko neprehodno, dokler nisi pod steno. Enkrat, ko vstopiš, se ti sproti odpirajo lepi prehodi z odlično skalo. Edini minus te smeri je slap, ki se sipa po celi steni. Smer cikcaka desno od njega, nekajkrat se mu tesno približa, dvakrat ga moraš celo prečkati. Koliko boš na izstopu suh je seveda odvisno od obdobja kdaj vstopiš (priporočljivo je nekajdnevno suho vreme). Da moraš kakšen raztežaj plezati v mokri skali ne rabi posebej poudarjati, vendar ta ni sluzasta, potrebuješ le nekaj previdnosti. Dva raztežaja pod veliko (izstopno) polico, kjer zadnjič prečkaš slap, sem se moral dodatno obleči, saj se je pričelo pravo malo soteskanje. Že prek štanta se je valila voda, više gori je bilo za odtenek bolje, vendar je moker štrik povzročal nenormalno trenje. Še dobro, da sva se umaknila iz območja slapu, saj nama je vzpon še dodatno začinila najprej sodra, ki se jo je nabralo za dva-tri cm, nato še močan naliv. Mokra sva bila kod cucka, vendar srečna, da sva izstopila. Mirne duše sva gornji del smeri izpustila in udobno sestopila po široki zašodrani polici. Lepotica, z odlično skalo (v celotni smeri se mi je le dvakrat, trikrat zamajalo pod rokami), vendar za ljudi s posebnim okusom za avanturo.
Drugi dan smo (+ Tosja in Valentina) si zaželeli nekaj bolj na lahko. Že zaradi izgubljenega ključa od avtomobila in poznega odhoda iz kampa, smo odpešačili do bližnje stene Pisciaduja. Po severovzhodnem stebru (IV-, 400m) smo se povzpeli do planote in izkoristili udobje bližnje koče (tiste posebne gostoljubnosti s pridihom taborišča, ki smo jo bili deležni s strani upravljalcev kampa nam ni dišala kaj preveč). Sledila je večerja in zasluženo pivo ter ogled alpinističnih vodničkov.
Naslednji dan smo po vabljivem severovzhodnem razu (smer Dillmaier, IV+, 250 m) odplezali do zgornjega podstavka in naprej še 200 višinev pošodrali na vrh Pisciaduja. Super je bilo!