Če bi ne bilo sledi v snegu, bi z Rokom mislila, da sva v nedeljo zašla. Od pričakovane plezarije (glede na oceno) sva se veselila pleže, namesto tega pa sva dobila "štamfarijo". Dejansko je bil še najtežji zaključni del normalnega pristopa zadenjski - na sestopu... Po dostopu v poletnih čevljih sva se pri klopci preobula in malce oblekla, od tam je le še nekaj minut do vstopa v graben. Grapo zapira ledeni skok, pod katerim je že pošteno drla voda. Smer naprej je zelo očitna, vmes so še trije ledeni skoki, vsega skupaj se nabere za 20 metrov plezanja, ostalo je hoja. Žalostna, da plezanja ne bo več, sva se malce posilila in cepine zapičila v vse curke ledu ob poti navzgor, kar sva jih našla. Ambient je veličasten, prav tako sam vrh z razgledi na popularnejše vršače nad Kriškimi podi. Sestop je bil razmeroma in kmalu sva bila nazaj pri klopci in letnih čevljih. Za cel krog od avta do avta sva potrebovala 6 ur in nazaj na Vršič brzela hitreje kot sva načrtovala. Zime na južni strani Vršiča je še precej manj kot na severni :(
Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...