Že tretjič so naju poti zanesle na Biokovo, vendar tokrat nisva bila tako sama kot po navadi, saj sta nama družbo delala še Sebastjan in Aleš (oba AO Kranj). Divjina je tako izgledala bolj prijazno, saj so stene skoraj ves teden samevale in kar prijeten je občutek, ko veš, da se v sosednji steni še nekdo bori s platami. Ves teden smo bili nastanjeni na čudoviti lokaciji pod steni in z razgledom na Makrasko.
Dostopi do sten mogoče niso tako udobni kot na kakšni drugi plezalski lokaciji, vendar so smeri toliko bolj zanimive, saj od plezalca ne zahtevajo samo fizične moči, ampak je včasih potrebno kar dobro premisliti kako se lotiti plezalnega problema.
Prvi dan sva plezala v Malem Borovcu smer Blody fingers (6b+, 200 m), ki je presenetila z lepimi prehodi in dobro navrtanimi raztežaji. Tik pod vrhom smeri pa nama je dal misliti raztežaj z oceno 6a, ki se vije v prečko z odprto poko. Naslednji dan sva nadaljevala s plezanjem v Velikem Borovcu, kjer sva sprva načrtovala plezanje smeri Lykopolis, vendar sva se po spletu okoliščin znašla v smeri Forever young (7b+, 280m). Vetrovno vreme je vsaj za Blaža ustvarilo idealne razmere za plezanje, saj je smer splezal na pogled. Dan dežja je prinesel počitek in peko na žaru. S tem pa Biokovo še ni pokazalo vseh svojih obrazov, saj nas je naslednjo noč zbudila močna burja in nas tako pregnala v plezališče Brela. Za tem smo se zopet vrnili k plezanju večraztežajnih smeri v Velikem Borovcu. Tokrat sva res plezala smer Lykopolis (6b, 280m), v kateri so za Biokovo značilne plate brez oprimkov. Plezalni teden sva zaključila v Malem Borovcu v smeri Tommy (6b, 270m), ki nama je bila najmanj prikupna od vseh preplezanih smeri.
Biokovo zopet pušča lepe vtise in zagotovo se še vrnemo.