Daljše obdobje poscanega vremena je botrovalo odločitvi, da je treba nadoknaditi manjko svežega zraka ter v gorah preživetih dni.
Po petku, ki je služil kot antidepresiv zaradi pomanjkanja sonca, sva z Nežo v soboto našla najlepše obsijan vrh v Julijcih. Izkoristila sva šest dni staro gaz naših sotrpinov na Vrtaško Sleme (muchas gracias) in ves čas občudovala igro vetra, meglic in sonca nad dolino Vrat.
Nedelja je bila rezervirana za eno izmed obljub, ki dela dolg. Jaka je dobil enodnevno odpustnico...
Zima, zima bela…
Nedeljo smo kljub slabemu vremenu vrhunsko izkoristili. Kljub lenobnemu vzdušju po petkovi požrtiji, smo se odpeljali na SZ pogledat, kakšna je razmera. Padla je odločitev, da gremo na Vrtaško Sleme. Do planine smo grizli kolena po plundri, potem pa je vzdušje postalo bolj zimsko. Sneg čez kolena, rahel vetrc in snežinke so nam delali družbo do vrha. Žal smo bili namesto v krasne sončne razglede tokrat oviti v meglo. V primerjavi s tropskimi temperaturami, ki vladajo v dolinah, smo bili v nedeljo deležni...
Vrtaško sleme
Po planinsko smo jo danes mahnili na Vrtaško sleme in soočali s prvoaprilskim snegom, ki ga je v osojah par krpic, drugod pa je padal do višine vrha v obliki babjega pšena. Na poti smo srečali še Blaža in Moniko ter nekaj ostalih planincev. Kljub neobetavnemu meglenemu, oblačnemu in vetrovnemu začetku, je bil konec fantastično sončen!