Objave

Žiga, Gregor, Marko in moja malenkost ter vsi naši kvadricepsi smo za vikend brcali v breg nad Kranjsko Goro. Pogledat smo šli na novo razrito enoslednico, kot se ozkim potkam nadvse primernim kolesarjem menda reče. V klanec sem bil najpočasnejši. Za to sem imel priročne izgovore, od tega, da sem imel zaradi foto opreme z naskokom najtežji nahrbtnik, največ hoda na vzmeteh pa še vse ostalo. V kruti resnici pa so seveda fantje precej bolj našutani in mlinčkanje v klanec z njihovo kadenco me je navzgor utišal....

Z Aljažem, mojstrom rokovanja z vsem kar leti z upravljanjem človeških rok, sva obiskala čudovit razglednik s staro vzletno rampo neposredno nad Kranjsko Goro - Vitranc (1555 m).

Poleg zares čudovitih rumeno-zlatih barv pozne jeseni in navdihujočih razgledov na okoliške gore, sem osupnil tudi nad izjemno količino iztrebkov vseh barv in oblik na tem (očitno) zelo popularnem razgledniku nad Kranjsko Goro. Da sem si jih bil lahko podrobno pogledal od blizu je bila kriva moja nerodnost in slana na travah,...

V ponedeljek po občnem zboru se nas je nekaj odločilo ostati in presmučati še kaj daljšega zavoljo res fenomenalnih razmer. Popoldansko dremanje na Koči na Gozdu je botrovalo kolebanju med plazovno razritim Lipnim grabnom in izpostavljenimi vesinami Frdamanih polic. Na koncu smo zjutraj zarana krenili po ogromni plazovini izpod Kačjega grabna navzgor, ter nadaljevali kar po globoki grapi do sicer 30m visokega skoka, ki pa ga je tokrat gledalo ven le dobra dva metra. Kljub poizkušanju nam čez ni uspelo priti...

Ker smo že petkovo pozno popoldne izkoristili za lomastenje v breg in letenje z njega, je zmanjkalo volje in energije za (pre)zgodnje sobotno vstajanje. Z Borom sva jo zato z nekaj urno zamudo mahnila za Džanijem in Maretom, ki sta že plezala na Rogljico, ko sva midva s hojo šele pričela. Cilj dneva ni bil točno določen. Pomembno nama je bilo le to, da se naužijeva razgledov jesensko obarvanih kucljev na obeh straneh. Na sestopu z Rigljice sva se slišala še z Džanijem in Maretom, ki sta v kamnolomu na grebenu...

Džani, Tanja, Nežica, Gregor in Anže so nekoč odtavali na eno najlepših gora pri nas - Špik (2473 m). Gor so pripešačili v dveh urah in pol. Predzadnjih 100 metrov je rahlo sitnih, saj je sneg trd in prilično drseč. Dereze več kot priporočljive! Če z gore tudi peš sestopaš, potem so obvezne! Fantastičen dan!