Objave

V Julijcih na oni strani zahodne meje kraljujejo strme stene v katerih se vrstijo čvrsti oprimki in kvalitetna varovališča. Nikakor pa ne bi mogel trditi, da se v steni bohotijo številni klini, ki so v bistvu tako redki kot soške postrvi v Rabeljskem jezeru.
Ravno dobro sva se ogrela na dostopu v svežem jutru (8ºC), ko si je Rok na primernem mestu v hladno vodo reke odločil potopiti priljubljeno gazirano pijačo za osvežitev ob povratku. Ko sva s sebe vlekla odvečno izolacijo, sta mimo naju prišibala še...

Naključje je hotelo, da smo bili v manj kot tednu dni znova pod mogočno Rjavino. Tokrat z bolj plezalnimi ambicijami. K izbiri smeri o kateri sem doslej prebiral povečini “ne-priporočljive” opise, nas je eden novejših prijetno presenetil in prepričal v odhod. Dostop v jutranji vlagi je ob čvekanju hitro minil. Nejc in Jaka (ter duh izabele) so me priganjali v breg v dobri poldrugi uri smo se že znašli pod steno. Bilo je nepričakovano hladno in prve raztežaje smo vsi splezali v bundah. Že kmalu je postalo...

Ko sem bil še v srednji šoli sem začel s hojo v hribe, začetki pa so bili zelo skromni. Poznal nisem nikogar, ki bi me vezl s sabo, avta tudi nisem imel in zato je bila vsaka tura velik podvig. To pa zato, ker tura ni bila le vzpon in sestop, temveč tudi študij voznega reda avtobusov, vstajanje sredi noči, prestopanje, potem pa seveda peš na izhodišče, najboljši pa je bil povratek, ko si skorkan od sonca, lačen in žejen. Na te moje “odprave” imam zelo lepe spomine, pa čeprav jih sedaj brez posebnih naprezanj...

V soboto smo jaz, Nejc in Rok uspešno kljubovali vsem zapletom in nebodijihtreba zmotam (Ma koga to zanima?) in uspešno preplezali omenjeno smer. Smer si bomo zapomnili po dobri skali v težjih dveh raztežajih, in lepem, a malce podrtem razu v zgornjem delu. Toliko o plezariji, menda so bolj važne zgodbe :) :

Začelo se je že zjutraj, ko sem z sms om (zamudil bom 5 minut) zbudil Nejca. Ta se je potem očitno z manjšo zamudo prežarčil v Ljubljano in skupaj smo nadaljevali proti Karavankam. Kmalu je začelo...

Bila je še tema in v preteklih letih povsem normalna žurerska ura, ko smo minuli petek prekladali plezalno robo iz avta v avto tam pred občino na Vodicah. Pa nam ni bilo prav nič težko, energije smo bili polni že zarana in posledično je bil tudi tempo po dolini Kamniške Bele temu ustrezen - na vstop smo prisopihali po uri in pol znojenja navkreber. Plezarije, kot jo doživiš v slavnem GGju - do koder se je hvalabogu potrebno malo potruditi - niti ni težko strniti v par besed. Gre preprosto za čudovito smer...

Nekega lepega dne je Edi ponudil v razmislek idejo, da bi ob budnem očesu naših starost šel na Zeleniške špice. Ideja je bila nemudoma sprejeta, dobila je nemalo podpornikov in tura je bila organizirana tako hitro, da se je pobudnik Edi ni mogel udeležiti. Na tem mestu: "Hvala, Edi!".
In tako smo šli...pod budnim očesom Janija in Roka smo plezali gor in dol. Fantje so me že na dostopu spomnili, kaj pomeni iti na turo z alpinisti, saj jih moja nežna ženska duša ni mogla dohajati.
Vreme je bilo...

So prečenja in so Prečenja :) Tale greben je zares Velegrebensko Prečenje, ki postreže z uživaškim poplezavanjem tja do III. stopnje, sestopanjem, abzajli in vrhunskimi razgledi. Pomaga, če sta dva izmed udeležencev že enkrat poskušala s prečenjem, pa na žalost nista našla pravih abzajlov in obrnila, povprašala lokalne mojstre in naštudirala vse zanke še bolj podrobno in voila, uspelo nam je brez težav. V celoti sicer kar naporna tura, ker do grebena te čaka kar nekaj vzpona, predvsem pa za finiš tisti oduren...

Po nekajtedenski pavzi sem si zaželela malo snega, zato smo se z lanskoletnimi alpinističnimi tečajniki, po vrsti priporočil o vrhunskih razmerah nad Zelenico, odpravili proti Begunjščici. Po gneči sodeč je priporočila slišalo še 400 drugih ljubiteljev belih strmin, vendar smo bili v Direktni grapi (smer Poni) sami in Roku je bila uresničena želja, da je gazil celotno pot do vrha :)
Po vsaj zame napornem vzponu je Rok v dolino odsmučal po Y grapi, midva z Romanom pa po Šentanskem plazu. Potrdimo lahko,...

Z Džanijem sva se prejšnji vikend odpravila na Vršič plezati nadgradnjo Igličeve izpred dveh tednov. Zakaj nadgradnjo? Smer nama je bila lepša, težja, z boljšo skalo, težjo orientacijo, z večjo izpostavljenostjo ... a enako lahkim in udobnim sestopom, kar tudi ni zanemarljivo ;) Kot je običajno za ta čas in severna pobočja sva vstopila po snegu, a na srečo krajna zev ni bila pretrd oreh. Po parih raztežajih sva prišla oziroma si želela, da bi prišla do famozne "bele plošče", a te ni bilo od nikoder. Midva na...

Trije kljukci. Trije nevplezani nadebudneži. Trije klini. Eno kladivo in ena kamera. Ne preveč zgodnje jutro v Krmi... In smo zagrizli! V severno steno Debele peči v slabo poznano smer za katero smo slišali, da je strma in da premore pretežno čudovito skalo. Po dostopu, ki se v zadnjem delu čez skrotje, rušje in šodre kar precej vleče, smo dostopali zelo debelo uro, zatem pa le našli vstop v želeno smer. Grega je pričel in pridno smo nabirali višinske metre v vertikali, na ključnem mestu pa tudi precej preko...