Objave

Hribe sem ta vikend zamenjala za kolo. Sončno in dokaj vetrovno nedeljo sem izkoristila za malo daljši krog s kolesom.
S parkirišča v vasi Stepani pri Črnem Kalu sem se po STKP povzpela do obalne vasice Tinjan. Na določenih mestih je bila strmina malo prehuda in je bilo treba kolo v hrib porivat. Z vrha se nam odpre razgled na Koprski in Tržaški zaliv. Pot sem nadaljevala s spustom po trailu pod imenom "Drugi Tir" in prikolesarila do naslednje vasice Osp, ki je bolj znana po svojih mogočnih stenah, v...

Iz stare primorske vasice Prešnica sem se tokrat na domači hrib, Slavnik (1028m), odpravila s kolesom.
Pot se že v začetku strmo vzpne skozi vas, nato prečimo železniško progo (nezavarovan prehod) in strmo naprej po slabem, razruvanem makadamu vse do križišča, kjer se pridružimo poti iz Kozine. Začetni del je bil ob neznosni vročini kar naporen, na nekaj delih je bilo treba kolo riniti v hrib. Od priključka naprej pa pot postane lažja in kaj kmalu dosežemo vrh Slavnika. Na vrhu, po čudežu, dokaj malo...

Z Gregatom sva jo pred časom mahnila v breg (in z njega) nad Sello Neveo. Govorilo se je, da se tam skrivajo nesluteni kolesarski užitki, ki vrh vsega niti niso prepovedani. Prijaznemu vabilu sosedov sva se odzvala in v precej močni popoldanski po-šihtni pripeki že mlinčkala kamenje, ki prekriva smučišča. Precejšnjo nadlego so predstavljali izrazito globoki drenažni jarki, ki so le dodatno opominjali, da smo v visokogorju in da na tem delu dejansko pade največ padavin, ki jih je potrebno "regulirat", da se...

Končno smo se kolesarji uspeli dobiti in skupaj smo odpeljali luštno turco po Rašici. Nabralo se je dobrih 23km in 610 višincev. Glede na predhodne dneve z dosti dežja, je bila Rašica v smeri Šinkovega Turna presenetljivo suha, na Gameljne pa kot po navadi brez blata ni šlo.
Padcev vsaj po mojem nismo pridelali smo pa res neskončno uživali po trejlih.

Zaradi paše na planinah, gospodarjenja z gozdovi in tudi ostalih zgodovinskih dejstev, so južna pobočja Karavank prepredena z mrežo gozdnih in gorskih cest, ki nudijo primeren naklon za vrtenje pedal in kot take omogočajo odlično izhodišče za gorsko kolesarske ture.

Babo sem navadno drsal pozimi, pa še to zadnja leta ne, ker so hladni meseci tako skopi s snežnimi padavinami v nižjih nadmorskih višinah.

Od parkirišča pri Aljaževem kipu ob regionalni cesti smo jo skozi vas ucvrli do pričetka...

Redko katera avantura navduši tako močno, kot prav takšna, ko si v družbi dobrih prijateljev, ob sončnem vremenu in v visokih gorah. Minula gorskokolesarska tura s preko 2000 višinskih metrov spusta po nekdanji vojaški infrastrukturi v italijansko Rezijo je bila izjemna.

Enako kot pred dobrimi 13. leti, sem se letos ponovno usedel na kolo zaradi poškodbe, ki mi je (začasno) preprečevala plezanje. Na enem izmed treningov sem si proti koncu lanskega leta poškodoval zapestje in potem predolgo odlašal z...

Zgodovine graničarske poti nad Ljubeljem ne poznam, me je pa naključje tja odpeljalo z velikimi pričakovanji in kolesom med nogami.

Arne je dobil priporočilo prijatelja, da je uradna, dvonamenska pot (torej uradno namenjena kolesarjem in pohodnikom) lepa in ker je prikladno blizu tudi izhodišče, nadvse primerna za hiter jutranji pobeg v naravo.

Po več zaporednih slabo prespanih soparnih nočeh in vsesplošni utrujenosti mi je bil vzpon do koče na Zelenici precej naporen. Pozimi sem bil gor v...

Vročinski val ne pojenja in ker nekateri visoke temperature enačimo s trpljenjem na zemlji bežimo v višje ležeče predele s klimo ugodnejšo zimsko naravnanim. Z Deanom sva tako znova zavila na Sorico, od tam na greben Lajnarja in po nekdanji mulatjeri naravnost v Podbrdo ter z vlakom nazaj na senčno stran. Od tam pa naprej vsak za svoje excelove tabele, grafe, poročila in ostalo.

Žiga, Gregor, Marko in moja malenkost ter vsi naši kvadricepsi smo za vikend brcali v breg nad Kranjsko Goro. Pogledat smo šli na novo razrito enoslednico, kot se ozkim potkam nadvse primernim kolesarjem menda reče. V klanec sem bil najpočasnejši. Za to sem imel priročne izgovore, od tega, da sem imel zaradi foto opreme z naskokom najtežji nahrbtnik, največ hoda na vzmeteh pa še vse ostalo. V kruti resnici pa so seveda fantje precej bolj našutani in mlinčkanje v klanec z njihovo kadenco me je navzgor utišal....

Minuli vikend smo se odpeljali na Gorenjsko, kjer smo uživali v verjetno enem najlepših koncev nasploh. Prek Sorice smo se po delu slovenske turno kolesarske trase in nekdanje vojaške infrastrukture podali na Slatnik, Kor, Dravh in Možic ter se na koncu spustili v baške konce in naravnost v Podbrdo. Tam smo lovili prevoz nazaj in ga k sreči tudi ujeli. Nekaj fotografij našega izleta ter video pa seveda spodaj.