Za to smer sem že nekaj časa čakal na primeren dan, soplezalca in vsaj približno plezalsko formo, da bi se jo lahko suvereno lotil. Včeraj so se zadeve končno poklopile in s Slavi sva bila že pred sedmo pod steno. Začela sva lepo počasi in se še malo grela na soncu, a že kmalu so se od nekod prikradli prvi oblaki, ki so postajali vse bolj črni in so proti koncu že pošteno grozili. V podobnem ritmu je šla tudi sama smer v steni: Na začetku so raztežaji lažji in potek smeri se kar dobro ujema z Miheličevimi...
Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...