Prejšnji teden smo smo se Nejc, Žiga in jaz navkljub slabi vremenski napovedi odpravili v Julijske Alpe. Dan smo imeli rezerviran za druženje v gorskem okolju in smo si rekli, da če bo vreme zdržalo prav, če ne bo, se bomo pa prilagodili. Ko smo prišli na izhodišče v Kot je bilo videti nekaj modrega neba in po mokrih in sluzavih skalah smo se odpravili prvotnemu cilju na proti. Po dveh urah smo stali pod Dimniki in razmišljali o nadaljevanju. Malce po svoje smo navigirali do točke, kjer smo se navezali in varovali en raztežaj podrtije pomešane z macesni, rušjem in travo. Višje kot smo šli, slabše je postajalo vreme. Na Dimnikih smo še poslednjič med oblaki gledali sončne žarke, potem pa se je zaprlo. Na najbolj ostrem in izpostavljenem delu grebena z nekaj zaporednimi ostrimi stolpi, ki se jim sicer praviloma izognejo po delu poti PP po strani Krme, smo se ustavili in pretehtali možnosti. Prve kaplje in vse gostejša megla ter oblačnost so nas brez težav prepričali v umik in z nekaj plezanja navzdol in enim spustom po vrvi na severno stran, smo po nekaj lažjega poplezavanja po obupnih ruševinah dosegli pot PP. Tej smo sledili bolj ali manj uspešno, a skrajno previdno po spozki podlagi in mnooogih naloženih metrih kamnov raztrosenih po izpostavljenih policah ter naposled prišli do zadnje zapore. Gladek in zaradi vode spolzek skok pod severno steno Rjavine smo opravili s kratkim spustom po vrvi in notri pustili nov, odlično zabit profilni klin (Kdo bi si mislil, da ga bomo manj kot čez teden dni znova srečali na dostopu...). Ob sestopanju po poti se je v gore znova prikradlo lepše vreme... Na greben se nekoč še vrnemo, da dokončamo začeto, predvsem pa z zavedanjem, da je vsaj 3x bolj krušljivo in podrto, kot smo si predstavljali ...
Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...