Z alpinci v Rovinj na stene in kostanj

Po treh tednih monsuna je bil ta en dan premora nenehnega deževja prava poslastica. Znova verjamemo, da sonce še vedno obstaja in da tudi sije, žari in s svojimi žarki nežno boža koža, kjer se mu le ta pokaže. S frišnimi alpinci smo odšli v Rovinj na vežbo: vozli vseh sort od šnirenc do navezovanja na pas, pa vpenjanje in izpenjanje vrvi, dostop do plezališča, sestop do morja, visenje v mreži, zlaganje vrvi in tako dalje. Skupina v kateri z 90% odločno prevladuje nežnejši spol, je vse vaje uspešno prestala, če odmislimo plezanja nevajeno kožo na prstih in otiščana stopala ter malenskosti kot so buške, praske, odprti zlomi in zvite hrtenice. Kljub ne najboljšim napovedim in pesimističnim mislim tistih, ki so zavoljo vremenske napovedi ostali doma za pečjo, smo dan zaključili ob morju. Z vselej romantičnim pogledom na zahajajoče sonce, ki je počasi a vztrajno tonilo v morje na horizontu. Vsestransko spretna Skali nam je pripravila dobrote izpod peke, Tadej pa je nenadejano privlekel ven brener in pospešil pripravo oglja :). Letos požara sicer ni bilo, ker je bila velikost litoželeznega gašperčka za skupino nekaj ducat lačnih ust premajhna, ampak bomo nadoknadili prihodnje leto, ko bomo znova kurili na odprtem ognju, katerega mogočnost tradicionalno opisujemo z več deset metri visokimi ognjenimi zublji, kjer kostanja ne pečemo ali žgemo temveč uparjamo :)

Komentarji

comments powered by Disqus
Oceni sliko:
Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...